Posli z velikimi korupcijskimi tveganji se še naprej izvajajo
Nacionalni inštitut za javno zdravje je za vzpostavitev klicnega centra za sledenje stikom, mimo javnega razpisa, podelil posel v vrednosti 2,3 milijona evrov podjetju, ki je bilo ustanovljeno pred kratkim in za zdaj še ni jasno, ali ima sploh dovolj resne reference.[1]
NIJZ in vlada, ki je slednjemu pozno potrdila podlago za posel, se izvajanja javnih naročil še naprej lotevata z enakim problematičnim pristopom, kot ga spremljamo vse od začetka epidemije.
Ukrepe, ki so že dolgo uveljavljeni v tujini, se prepozno poskuša prenesti k nam, pod presijo “skrajne nujnosti“ pa se povozi tiste dele postopka javnega naročanja, ki so namenjeni zagotavljanju transparentnosti.
Računsko sodišče je takšne postopke označilo za problematične in priporočilo ukrepe, s katerimi bi se povečalo preglednost in zmanjšalo koruptivna tveganja. Kljub opozorilom pa vlada s takšnimi postopki nadaljuje.[2]
Takšno trošenje davkoplačevalskega denarja je neracionalno. Kratek rok za pričetek izvajanja storitev in hitrostno zbiranje ponudb navadno pomenita višjo ceno in nižjo kakovost. Skorajda ni opreme ali storitve, povezane z epidemijo, ki je ne bi nekajkrat preplačali, na koncu pa se je veliko tega izkazalo za neuporabno.[3]
Ponavlja se tudi problematika (ne)zagotavljanja ustrezne pravne podlage. Sledenje stikom okuženih pomeni obdelavo osebnih podatkov, kar zahteva podlago v zakonu. Prenos tega postopka iz NIJZ na zunanjega izvajalca, zasebno podjetje s sedežem v tujini, je izredno problematično.
V Veliki Britaniji, kjer imajo klicni center za sledenje stikom prek zunanjega izvajalca vzpostavljen od maja lani, so se pojavile obtožbe, da naj bi zaposleni osebne podatke pošiljali zunaj sistema.[4] Ta je bil šele po enem letu varnostno okrepljen zoper morebitne vdore.[5]
Sistemi za množično sledenje stikom so bili učinkovito implementirani samo v peščici tujih držav. Glede na hitenje pri vzpostavljanju klicnega centra in pomanjkanje konkretnih informacij o obsegu dela, varnostnih in drugih zahtevah ter referencah, ki in če so jih pri NIJZ od ponudnikov sploh zahtevali, lahko upravičeno dvomimo v učinkovitost tako vzpostavljenega sistema.[6]
Predstavniki vlade državljane v svojih izjavah[7] pogosto pozivajo k večji osebni odgovornosti za preprečevanje širjenja okužb, ter hkrati izpostavljajo, kako država nima denarja za pomoč gospodarstvu v primeru ponovnega zapiranja družbe. V njihovih besedah je veliko hipokritičnosti, saj na drugi strani brezbrižno trošijo javni denar, ter s svojo nesposobnostjo spodkopavajo spopadanje z epidemijo.