Politična zloraba Urada za preprečevanje pranja denarja
Urad za preprečevanje pranja denarja je na podlagi anonimne prijave na veliko zlorabil svoja pooblastila. Da bo do zlorabe urada prišlo, smo Pirati opozarjali že lansko leto, ko je Državni zbor sprejel spremembe Zakona o preprečevanju pranja denarja.
Urad za preprečevanje pranja denarja je še za časa vlade Janeza Janše na podlagi anonimne prijave v treh tednih zahteval vpogled v podatke kar 195 transakcijskih računov. FURS je na tej isti podlagi na policijo posredoval kazensko ovadbo, ki jo je Nacionalni preiskovalni urad po opravljeni preiskavi zavrgel, saj suma kaznivih dejanj niso uspeli potrditi.
Urad za preprečevanje pranja denarja je na tak način najverjetneje poskušal pridobiti kar se da obsežno količino podatkov o kandidatih političnih strank, ki so sodelovale na preteklih volitvah, jih pred volitvami očrniti, ter volitve obrniti v korist strank pretekle vlade.¹
Na podlagi slabo utemeljenih anonimnih prijav se tako obsežne preiskave ne morejo sprožati, saj gre za nesorazmeren poseg v pravice tistih, ki jih anonimka bremeni. Mnenja, da so pooblastila, ki jih je uradu podelil zakon o preprečevanju pranja denarja neustavna, je tudi Informacijski pooblaščenec.²
Dodatno nevarnost zlorabe predstavlja tudi dejstvo, da je Urad za preprečevanje pranja denarja institucija, ki je povsem podrejena vladi. Ta lahko na ključne položaje znotraj urada enostavno imenuje svoje ljudi in od njih zahteva preiskovanje kogarkoli, ki je v tistem trenutku moteč za oblast.³ Da je za tovrstno preiskovanje dovolj zgolj slabo utemeljena anonimna prijava, pa je še dodatno zaskrbljujoče.
Državni zbor v novi sestavi Zakona o preprečevanju pranja denarja ni spremenil v zadostni meri, da bi le ta zagotovil neodvisnost Urada za preprečevanje pranja denarja od politike, hkrati niso odpravili niti ustavno spornih pooblastil. Kar pa je nova garnitura Državnega zbora sprejela, pa so nova ustavno sporna pooblastila Finančni upravi, čigar izvajanje je Ustavno sodišče že zadržalo.⁴
Zdi se, kot da političnih strank, ki so na oblasti, ne zanima dejanski pregon finančnega kriminala, bolj kot to poskušajo s spremembami zakonodaje pripraviti teren za medsebojna obračunavanja.