Podnebne spremembe zahtevajo takojšen in celovit odziv
Katastrofalni naravni pojavi so že postali del našega vsakdanjika. Znanstveniki nas v več kot 4000 stranskem poročilu opozarjajo, da se bo ta trend v prihodnje nadaljeval in vse bolj zaostroval.[1]
Zaščita narave in temu primerna prilagoditev delovanja gospodarstva morata postati prioriteti celotnega človeštva.
Na žalost pa živimo v državi, v kateri je minister za okolje predlagal serijo zakonov, katerih namen je bil izločiti okoljevarstvene organizacije in lokalno prebivalstvo iz odločanja o posegih v naravo, ter omogočiti gradnjo na zaščitenih področjih brez pravnomočnih okoljevarstvenih dovoljenj.[2]
Ministrstvo za okolje je bilo tudi predlagatelj škodljivega zakona o vodah, ki ga je na referendumu zavrnilo več kot 680.000 ljudi.[3]
Vladne stranke se vprašanju podnebnih sprememb izogibajo v širokem loku, medtem ko medijska mreža propagandnih trobil, s katero so lastniško povezani, celo širi dvome v obstoj te za človeštvo eksistencialne grožnje.[4]
Na področju prilagoditvenih ukrepov, ki zadevajo zaščito naravne krajine, tal, revitalizacijo rečnih ekosistemov in končanje dobe premoga, država ravna porazno. Odgovornost za reševanje klimatskih sprememb ni moč zvaliti samo na posameznika, temveč mora to biti projekt celotne družbe. Škodljive politike se morajo končati.
Večino energetskih potreb še vedno zadovoljujemo z neposrednim sežigom fosilnih goriv in biomase, kar tvori veliko večino toplogrednih emisij. Množična elektrifikacija prometa, ogrevanja in industrijskih procesov je ob učinkovitejši rabi energije nujen ukrep za njihovo zmanjševanje.[5] Množična elektrifikacija je smiselna in izvedljiva le pod pogojem, da energetika zagotovi zadostno količino stabilnih in brezogljičnih virov električne energije.[6]
Ne smemo dovoliti, da bi se pri tem jedrsko energijo potisnilo na stranski tir, saj se obnovljivi viri energije niso izkazali za dovolj učinkovite pri zmanjševanju emisij.[7] Gradnja neskončnih polj vetrnic in sončnih elektrarn tudi ne sledi ciljem ohranjanja biodiverzitete.
Jedrska energija je varna, ima najmanjši ogljični odtis od vseh energetskih virov in predstavlja najbolj zanesljiv vir pridobivanja električne energije, kar jih imamo na razpolago. Tudi problem jedrskih "odpadkov" je že rešen, saj obstajajo reaktorji, ki lahko izrabljeno gorivo ponovno uporabijo.[8]
Večja raba jedrske energije je med najbolj varnimi in zanesljivimi orodji za boj proti podnebnim spremembam. Ne more pa biti edina karta, na katero stavimo.
Pirati zagovarjamo uvedbo univerzalne pravico do popravila. Gre za serijo ukrepov, s katerimi bi olajšali popravljanje izdelkov, ter tako podaljšali njihovo življenjsko dobo. Z njeno implementacijo bi ustavili trend hiperprodukcije hitro pokvarljivih izdelkov in znatno zmanjšali porabo energije in količino odpadkov.
Velik onesnaževalec sta tudi industrijsko kmetijstvo in živinoreja. Boj za okolju prijaznejše kmetijstvo in hkratno ohranitev slovenskih kmetij mora potekati na evropskem nivoju, saj se ogromno subvencij še vedno steka k agrarnim oligarhom, namesto da bi z njimi vzpodbujali trajnostne oblike kmetijstva in nove tehnologije.[9]
Pot v podnebno nevtralnost sloni na sposobnosti človeštva, da zmanjša svoje škodljive emisije, ter na sposobnosti narave, da ogljikov dioksid iz atmosfere počrpa. Pri tem imajo gozdovi zelo pomembno vlogo.
Zaradi žledoloma, vetrolomov in lubadarja je stanje naših gozdov alarmantno. Gozdove je potrebno obnavljati, ščititi, širiti in postopoma pretvarjati v nove gozdne rezervate, kar bo olajšalo pot v ogljično nevtralnost in obnovilo izgubljeno biodiverziteto.