Pismo Janeza Janše predsednici Evropske komisije je še en izmed strelov v koleno, ki postopoma pokopavajo slovenski narod.

“Tolko revežev, tolko bogatašev, nikoli ta slovenska zemlja jih ne bo imela, kot jih bo imela zdaj! Danes hočejo to premoženje si med sabo razdelit, ti direktorji in ti bogati!” Ivan Kramberger, 1990.

Bančna luknja je ob tranzicijski tajkunizaciji največji rop Slovenije, odkar smo samostojna država. Že samo s precenitvijo potrebne dokapitalizacije bank smo bili oškodovani za milijardo in pol. Še toliko večja je škoda, ki nam je bila zadana z vsiljeno privatizacijo, zaradi katere je bil pod ceno razprodan celotni bančni sektor in mnoga dobičkonosna podjetja.

Zgovoren podatek o tem, kako hudo nas je kriza prizadela in se nas še kar oklepa je ta, da je število državljanov obsojenih na revščino še vedno 20% višje, kot pa leta 2009.

Politiki, tako levega kot desnega pola, se na vsak način trudijo zvaliti krivdo en na drugega in ob tem razdvajajo ljudstvo. Najverjetnejša resnica pa je, da so taco v medu imeli oboji. Prav zato je ključnega pomena, da se preiskavo bančne luknje izpelje do konca.

Preiskava gre v nos tudi Evropski komisiji, ki jo je že večkrat neuspešno poskušala zaustaviti, saj lahko razgali, da njihovo delovanje ni bilo niti strokovno niti s pomočjo Sloveniji v mislih. Popolnoma netransparentno in brezkompromisno so pritiskali z namenom skubljenja državnega premoženja, od katerega je nato imel dobiček le še ozek krog posameznikov.

Janša in SDS so, dokler so bili v varnem zaledju opozicije, nakazovali, da jim preiskava bančne luknje je v interesu, vendar pa je zdaj s “pismom sprave” postalo jasno, da bodo tudi tu popustili, kakor so že v primeru evroobveznic, grabežljivim interesom posameznikov.

Seveda na škodo slovenskega naroda. Seveda z argumentom, da mu hočejo le dobro.