Patrik Kristl: V šoli manjka uporabe lastnega razuma

Objavljeno v kategoriji Mladi, Piratska skupnost, Piratske vrednote, Piratstvo, Šolstvo.

Patrik Kristl: Šola je danes narejena tako, da te prisili, da nehaš uporabljati lasten razum. Kar je logično, glede na to, da je bila zasnovana za časa industrijske revolucije.

Patrik (Patrík, ne kot Pátrik iz Spužka Kvadratnika) Kristl je z nami približno šest mesecev. V piratski pristan ga je prineslo dejstvo, da ga šolski sistem spravlja ob pamet (pa ne zaradi cvekov, ampak zaradi načina učenja), ter da v Piratih vidi možnost to spremeniti.

Patrik Pirat je tudi Patrik kolesar. Ko sva se pogovarjala, si dejal, da si v kolesarstvu našel kar precej principov, podobnih tistim, ki jih predstavljamo Pirati?

Gotovo je tu na prvem mestu svoboda. To je tisto, kar mi kolo najbolj omogoča. Za udejstvovanje pri Piratih me je motiviralo doseganje večje svobode.

Začelo se je sicer s čistim pragmatizmom – ki se mi tudi zdi zelo piratska vrlina: Kolo mi je omogočalo, da sem, ko sem hodil v srednjo šolo, spal četrt ure več. Na cilju sem bil hitreje kot peš ali z avtobusom.

Potem sem počasi vzljubil kolo. Tudi zato, ker je športna dejavnost, ki pripomore človeku. Vedno mi je bil všeč pregovor “zdrav duh v zdravem telesu”. Pred kolesarjenjem tudi nisem nikoli razumel športa. Na primer smisla za vsemi športnimi vajami, ki smo jih bili prisiljeni delati v šoli.

V šolskem sistemu je večina stvari zaukazana. Treba jih je početi. Ni pa nikoli pojasnjeno “zakaj”

Star si enaindvajset let. Kako kot nekdo, ki se politično angažira, vidi glavne momente te generacije, rojene med letoma 1990 in 2000?

Tu najlaže citiram roman Aden, Arabie avtorja Paula Nizana, ki pravi “Imel sem dvajset let in nihče mi ne more reči, da je to najsrečnejši čas življenja”. (smeh) Zdi se mi, da je to pri nas realnost. Pomoje je to točka, na kateri se zaveš pomankljivosti sistema, v katerem si odraščal, za katerega so te ves čas prepričevali, da boš z napredovanjem v njem vedno bolje živel. Po gimnaziji prideš na faks in ugotoviš, da morda pa ne bo boljše, temveč da se bodo nekatere tegobe, ki si jih trpel dotlej, vlekle do upokojitve, morda celo do smrti.

To pomeni, da nikoli ne boš mogel doseči izpolnitve lastnega življenja, če sem lahko precej banalen. To pričakovanje “pretrpel boš gimnazijo, pa bo bolje”, “pretpel boš faks, pa bo bolje” … se je razblinilo.

V šolskem sistemu je večina stvari zaukazana. Treba jih je početi. Ni pa nikoli pojasnjeno “zakaj”. Nikoli ni bilo pojasnjeno, zakaj se jemlje predmete, ki se jih, nikoli, zakaj se piše teste, kot se jih. Pričakoval sem, da bom v izobraževalnem sistemu na neki točki – na primer na visokošolski ravni – dobil občutek namena. Pa se to ne dogaja. Mladim se tudi ne omogoča samostojnosti. Pričakuje se, da bomo samo ubogali ukaze. Mladih se ne uči, kako naj sami dosežejo določene uspehe.

Kako pa gledaš na angažma mladih? Priložnosti za izražanje besa mlajše generacije je bilo precej, še posebej med krizo. In vendar se zdi, da se je tudi takrat najbolj angažiral starejši srednji sloj.

Občutek imam, da se angažiranost počasi veča. Razlog za apatijo je pomoje tudi to, ker mladi ravno toliko ostajajo v temi, da jim ni jasno, kaj se dogaja. Kako je recimo, nastavljen naš ekonomski sistem. Da je edino merilo vrednosti profit. Da ne gledamo več na človeški napredek, ampak samo na zaslužek. Sploh ni samoumevno, da človek, še posebej mlad človek, to ugotovi. Kot dijak na gimnaziji moraš imeti kar srečo, da začneš razmišljati o tem, ali da te nekdo usmeri po tej poti.

Časniki, kritični mediji, bi morali služiti družbi. Na Delo sem se naročil, ker sem hotel biti kritično informiran, ne pa, da jim plačujem naročnino

Šolstvo spremljaš na vseh ravneh. Zanima te tudi obravnava šolstva v medijih. Kot se dobro spomnim, si bil ogorčen nad dejstvom, da so na časopisu Delo odpustili Sonjo Merljak, ki je pisala izjemno poglobljene, analitične članke na temo šolarjev in šolstva.

Zame je bil to še eden znakov razkroja kapitalistične družbe.

Kot razumem, je bila odpuščena, ker “ni pisala dovolj”. Dejstvi, da je pisala ene najbolj kvalitetnih člankov v Delu in da so bili ti članki družbeno kritični in družbeno koristni, nista šteli. Pri tem časniku kot bralec opažam, da vse bolj stremijo po kvantiteti, ne pa kakovosti, misleč, da jim bo bo obseg prinesel največ profita.

Objavljajo članke o homeopatiji in prodajajo svojo kredibilnost, ker upajo, da bodo s tem zaslužili še nekaj tisoč evrov. Če bi hoteli na dolgi rok dvigniti prodajo, bi morali obdržati prav ljudi, kot je bil Merljakova in vreči ven članke o psevdoznanosti.

Časniki, kritični mediji, bi morali služiti družbi. Na Delo sem se naročil, ker sem hotel biti kritično informiran, ne pa, da jim plačujem naročnino.

Ena glavnih stvari, ki so te pripeljale k Piratom, je šolstvo. Lahko poveš malo o tem in o drugih razlogih za svoj politični angažma?

Glede šolstva imam enak cilj, kot ga je imel Kant z razsvetljenstvom. V svojem spisu “Kaj je razsvetljenstvo”, pravi, da je to “izhod iz nedoletnosti, ki je je človek kriv sam”. Nedoletnost pomeni “nezmožnost posluževanja se po lastnem razumu”. Meni je to ključno, kar manjka v šolah. Uporaba lastnega razuma.

Šola je danes narejena tako, da te prisili, da nehaš uporabljati lasten razum. Kar je logično, glede na to, da je bila zasnovana za časa industrijske revolucije. Prihajamo v povsem drugačne ekonomske čase, šolstva pa ne spreminjamo.

Šola bi morala učiti metodo učenja.

H Piratom sem prišel tudi zato, ker se mi zdi, da bi naša šola ogromno profitirala že samo s tem, če bi bila vsa literatura prosto dostopna. In danes to ne pomeni knjig v knjižnici, ampak prosto dostopno objavo na spletu.

Piratom ljudje ne zaupajo. V smislu, da ne verjamejo, da so Pirati sposobni kaj spremeniti, kot to verjamejo za velike, uveljavljene stranke

Vidiš svojo vključitev v Pirate tudi kot odgovornost? Tako udejstvovanje pomeni več, kot samo oddati listič na volitvah.

Nikomur ne privoščim, da bi šel čez isti šolski sistem, kot sem šel jaz. Grozno bi mi bilo, da se nekaterih velik napak v sistemu zavedam in hkrati pustim, da to funkcionira enako še naprej. To je moje glavno gonilo.

Končajva s kritičnim pregledom. Kaj so tri stvari, ki Piratom v tem trenutku najbolj manjkajo?

Definitivno to, da nam ljudje ne zaupajo. V smislu, da ne verjamejo, da so Pirati sposobni kaj spremeniti, kot to verjamejo za velike, uveljavljene stranke. Manjka tudi ljudi. Grem stavit, da je množica ljudi, ki bi bili idealni za Pirate, ki imajo dobre, še ne slišane ideje. Več, ko bo pri Piratih ljudi, močnejši bomo.

Majhnost je hkrati tudi priložnost. V večini velikih strank te ne bo poslušal nihče. Dali te bodo v podmladek stranke, kjer boš počel banalne strani. Pri Piratih sem lahko že na prvem sestanku z njimi debatiral o konkretnih stvareh. In poslušali so me.

 

S.P.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Postani član Piratske stranke?

Za včlanitev je potrebno zgolj izpolniti pristopno izjavo in poravnati letno članarino.

Včlani se!