Ogroženost naj bo edino merilo za višino dodatkov

Višina dodatkov za delo javnih uslužbencev v tveganih razmerah bi morala biti odvisna zgolj od dejanskega stanja nevarnosti, ki so ji uslužbenci med svojim delom izpostavljeni, nikakor pa ne od plačnega razreda.

Za dodatke za delo v tveganih razmerah med epidemijo je država namenila približno 500 milijonov evrov. V oči bodejo predvsem velikanske razlike, saj so nekateri uslužbenci kljub primerljivi izpostavljenosti tveganju prejemali znatno nižje dodatke kot najbolje plačani posamezniki.^[1]

Vrednost človeškega življenja, ogroženost katerega je podlaga za tovrstne dodatke, je nemoralno določati glede na višino posameznikove plače. Če je nekdo med svojim delom ogrožen, mora to biti edino merilo za izračun višine dodatka.