Odstranjevanje ovir s slovenskih rek
V Sloveniji imamo približno 27.000 kilometrov rek[1], na njih pa naj bi stalo okrog 4000–5000[2] manjših jezov ter še vsaj 400 malih in 50 večjih hidroelektrarn.[3] Skupaj imamo tako v povprečju približno eno oviro na petih kilometrih vodotokov.
Večina ovir je bila postavljena v 19. in v začetku oz. sredini 20. stoletja. Gre za različne mline, ki so davno tega poganjali industrijo ter protipoplavne pregrade in zajetja. Na njih smo se navadili, saj stojijo že več generacij in ni več nikogar, ki bi pomnil, kakšne so bile reke pred zajezitvijo.
Mnoge rečne ovire postajajo nevarne, saj so bile projektirane za hidrološke razmere, ki so ponekod drastično drugačne od današnjih, konstrukcijam pa poteka ali pa je že zdavnaj potekel tudi predviden rok trajanja. Zastarele rečne ovire so zato ponekod resna grožnja.
Rečne pregrade so glavni razlog za katastrofalno stanje rek kot habitatov živalskih in rastlinskih vrst. Samo v zadnjih petdesetih letih so se vodni ekosistemi skrčili za 83 %, medtem ko so populacije migratornih rib upadle za več kot 90 %. Kolikšen je bil upad populacij še pred tem obdobjem pa je na žalost nemerljivo, a lahko predvidimo, da je glede na starost večine jezov razsežnost ekološke degradacije rek še večja.[4]
Ribe so ključni del rečnih ekosistemov, v soodvisnosti z ribami namreč živijo mnoge druge vrste. Jezovi preprečujejo selitve rib med drstišči, kar pripelje do znatnega upada populacij, zato so jezovi ob različnih oblikah onesnaževanja glavni krivec, da so reke postale najbolj degradiran naravni habitat na planetu.[5]
Programi odstranjevanja jezov že več let potekajo v nekaterih evropskih državah (Francija, Estonija, Finska, Španija …) ter v Kanadi in ZDA. Izkušnje iz teh držav kažejo na bliskovito ekološko obnovo rek po umaknitvi jezov, populacije rib se npr. lahko že iz le nekaj 1000 osebkov že po dveh ali treh letih namnožijo v nekaj milijonov.[6]
Evropska unija je obnovo rečnih habitatov uvrstila med pomembne naravovarstvene cilje v mnogih strateških dokumentih, posredno pa ta proces narekujeta tudi habitatna in vodovarstvena direktiva. Cilj strategije EU za biotsko raznolikost do leta 2030 je obnoviti vsaj 25.000 kilometrov rečnih habitatov.[7]
Lokalnim skupnostim odstranitev zastarelih rečnih ovir prinaša večjo varnost, povratek narave in obnovo ribjih populacij, kar se je v tujini izkazalo za odlično priložnost za razvoj lokalnega ribištva in turizma.
Sodelovanje državnih organov, lokalnih skupnosti in naravovarstvenikov pri zaščiti ter obnovi narave bo v prihajajočih letih pomembnejše kot kadarkoli doslej. Projekti, kot je odstranjevanje rečnih ovir, so idealna priložnost za obnovo skrhanih odnosov med različnimi deležniki.
Članicam Evropske unije so za dosego cilja obnove 25.000 km rečnih habitatov do leta 2030 na razpolago tudi finance – v Sloveniji je evropska sredstva za odstranjevanje ovir prejela nevladna organizacija WWF Adria. Organizacija trenutno išče prostovoljce za identifikacijo in popisovanje dotrajanih rečnih ovir, interesenti jim lahko pišete na elektronski naslov: nrojsek@wwfadria.org.