Odločitev Ustavnega sodišča razkriva politično strahopetnost vladnih strank
Odločitev Ustavnega sodišča je razkrila politično strahopetnost vladnih strank: raje so sprejeli ustavno sporen zakon, kot da bi se lotili dejanskih centrov moči, ki uničujejo javno zdravstvo.
Ustavno sodišče je razveljavilo del Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je zdravnikom v javni mreži povsem prepovedoval delo pri zasebnikih. Presodilo je, da gre za pretiran poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve in svobode dela.
Sodišče je jasno povedalo tudi nekaj drugega. Mehanizmi za ločevanje javnega in zasebnega interesa v zdravstvu že obstajajo. Problem je bil torej v tem, da se obstoječi zakoni niso izvajali.¹
Po ureditvi, ki zdaj ponovno velja, mora zdravnik za delo zunaj matične ustanove pridobiti soglasje vodstva. To soglasje ni bilo mišljeno kot avtomatizem in bi ga morala vodstva odvzeti vsem, ki izigravajo sistem ali zanemarjajo delo v javnem zavodu.
Toda nadzor se ne izvaja, kar najbolj jasno vidimo na primeru direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana Antonije Poplas Susič, saj je prav ona tista, ki izigrava sistem in hkrati upravlja največji zdravstveni dom v Ljubljani ter zasebno zdravstveno ambulanto.
To tudi pojasni, zakaj vladne stranke raje sprejemajo ustavno sporne zakone, kot da bi posegle v dejanske centre moči, ki razgrajujejo javno zdravstveno mrežo.