Obsodba pritiskov na medije
Obsojamo poskuse vlade, ki skuša krivdo za širjenje epidemije prevaliti na ljudi in medije. Vlada ima vso pristojnost in odgovornost za sprejemanje ukrepov, ki morajo biti učinkoviti, sorazmerni, za resnično učinkovito delovanje pa tudi široko sprejeti med ljudmi.
Valiti krivdo na ljudi, ki naj bi kršili ukrepe in naj bi bili odgovorni za širjenje epidemije, je žaljivo do velike večine. Prav tako je žaljivo obtoževati medije za širjenje epidemije zgolj zato, ker njihovo poročanje ni le nekritično prenašanje vladnih odločitev. Naloga medijev v demokraciji je tako oblasti kot družbi nastavljati ogledalo s celovitim obveščanjem in tudi z objavljanjem do vlade kritičnih, vendar strokovno utemeljenih kritik.
Pravica do obveščenosti je ena izmed temeljnih človekovih pravic in vključuje tudi pravico do sprejemanja ter sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja oblasti. Politika obveščenosti mora temeljiti na vzpostavljanju dialoga med administracijo in različnimi javnostmi, pri čemer je treba upoštevati posebne značilnosti in potrebe vsakega posameznika. Oblast, ki želi kratiti svobodo medijev, nima želje po dialogu, brez dialoga in obveščenosti javnosti pa ni opolnomočenja državljanov ter sodelovanja različnih družbenih skupin, na katerem bi demokracija prav tako morala temeljiti.[1]
Ker učinkovitost ukrepov zahteva sodelovanje vseh državljanov, si vlada s pritiski na medije pljuva v lastno skledo, zato se pridružujemo protestnemu pismu 22 odgovornih urednikov slovenskih medijev. Zagotavljanje obveščenosti javnosti je nepogrešljiv steber vsake demokratične družbe.[2]
Dolžnost vlade je ne zgolj sprejemanje ukrepov, temveč tudi objektivno ocenjevanje njihove dejanske učinkovitosti. To bi lahko storili z angažiranjem neodvisnih strokovnjakov iz različnih področij, saj epidemija ni zgolj zdravstveni problem, temveč prizadeva tudi gospodarstvo in socialni položaj državljanov. Ti bi javnost morali celostno obveščati o učinkovitosti ukrepov. Javnost bi morala biti obveščena tudi o tem, kako probleme epidemije rešujejo drugod.
V tem delu je slovenska vlada padla na izpitu, saj ne objavlja strokovnih podlag za sprejemanje svojih odločitev oziroma so le te zelo pomanjkljive. Ne opravlja tudi neodvisnih ocen učinkovitosti ukrepov, če pa jih, so le te skrite pred javnostjo, kar je tudi nedopustno.
Na odgovor na naš zahtevek za dostop do strokovnih podlag za spomladansko zapiranje družbe, na katerih bi po aprilski zahtevi Ustavnega sodišča morali vladni ukrepi temeljiti, smo morali čakati skoraj dva meseca. Odgovora Ministrstva za zdravje in Ministrstva za notranje zadeve sta zelo skopa, brez virov, s katerimi bi lahko verodostojnost navedenih informacij preverili, skupna dolžina obeh odgovorov pa je krajša od ene strani. Iz zapisanega je tudi razvidno, da je podlaga za ukrep omejitve gibanja napisana naknadno, nekaj tednov po našem zahtevku, ki je bil poslan 28. aprila.[3]