Vsi blog zapisi

Obdukcija Bogovičevih zablod

4. July, 2018 (nazadnje posodobljeno: 10. July, 2018)

Spremembe, ki jih podpirajo politiki Bogovičevega kova, so voda na mlin ameriškim spletnim koncernom, saj bodo njihove monopole strahovito okrepile, uničile vso (evropsko) konkurenco in korporivitizirale kulturo.

Objavljeno v kategoriji: Enotni digitalni trg, Evropska Unija, Piratske vrednote, Reforma avtorskega prava

Franc Bogovič je evropski poslanec iz vrst SLS. Franc Bogovič je za davek na povezave kot tudi za nalaganje filtrov in cenzuro. Pod (tekstualni) skalpel smo vzeli njegova stališča.

Trenutno stanje na evropskem trgu je v luči spoštovanja avtorskih pravic v katastrofalnem stanju, saj je zakonodajna ureditev povsem prepuščena državam članicam EU, ki največkrat ne sledijo hitremu razvoju dogajanj na tem področju. Globalne spletne platforme, ki so glavni končni ponudnik vsebin, pa ne nosijo nobene odgovornosti do avtorjev vsebin, ki se pojavljajo na njihovih straneh, čeprav te iste vsebine tržijo na različne načine.

Dejstvo, da spletne platforme ne nosijo nobene odgovornosti do avtorjev vsebin, ne drži. Zakonodaja za zaščito avtorskih pravic obstaja že danes. Sistemi za pregon in prepogosto zlorabo pregona se uporabljajo že od popularizacije interneta.

Praviloma velja, da ponudniki storitev ne odgovarjajo za naloženo/objavljeno, dokler na zlorabo niso opozorjeni – tako zagotavljamo ravnotežje med pregonom kršitev monopola in ne-omejevanjem širjenja in ustvarjanja kulture. To načelo se imenuje “safe harbor” ali varni pristan in je eden KLJUČNIH razlogov za eksplozijo kulturnega, družbenega in znanstvenega napredka, ki smo mu priča.

Zato je treba poudariti, da vsi, ki ostro nasprotujejo tej direktivi, na nek način podpirajo status quo, katerega pa v največji meri izkoriščajo ravno ameriški spletni koncerni, na katere vsi opozarjajo.

Strokovna, znanstvena in politična skupnost nasprotujejo dvema členoma, ne celotni direktivi, za še druga dva pa predlagajo le še izboljšave. Spremembe, ki jih podpirajo politiki Bogovičevega kova, so voda na mlin tem “ameriškim spletnim koncernom”, saj bodo njihove monopole strahovito okrepile, uničile vso (evropsko) konkurenco in korporivitizirale kulturo.

Bitke z njimi Evropa ne bo dobila z gledanjem stran od problemov, temveč z uzakonitvijo pametne regulacije, ki bo zagotavljala poštena nadomestila za tiste, ki jim pripadajo.

Zakaj potem g. Bogovič gleda stran od problemov, ki jih izpostavljajo strokovna, znanstvena in civilna sfera?

Moram pa biti jasen, niti slučajno to ne pomeni cenzure ali še huje, kakršnegakoli zapiranja internetnih vsebin. Moramo pa zadevo urediti, tako da se bo pri trženju internetnih vsebin vedelo, kdo pije in kdo plača, saj trenutno z njimi služijo tisti, ki jih prodajajo in ne tisti, ki jih ustvarjajo (t. i. »value gap«).

S to direktivo se ne ureja samo odnos med dvema skupinama nadnacionalnih korporacij, ampak se ureja celotno družbo. Velike korporacije se v boju ena z drugo oborožujejo tudi s predlogi zakonov, posledice za družbo pa jih tu niti ne zanimajo. Predstavnike državljank in državljanov Republike Slovenije, kot je poslanec Bogovič, pa bi moralo.

Zato se na tem mestu ne strinjam s filozofijo t. i. piratskih strank po Evropi, okoli katere se združuje tudi nasprotovanje direktivi v Sloveniji.

Na konceptualno zavoženost ne opozarjamo zgolj Pirati, ampak tudi mnoge neodvisne skupine in strokovnjaki, ki v Sloveniji jasno opozarjajo na nesprejemljivost členov te direktive.

Pravica do pravičnega nadomestila je temeljna pravica vsakega ustvarjalca vsebine ali glasbeno/vizualnega izdelka, ki mu omogoča preživetje in nadaljnje delo.

Direktiva ne ščiti ustvarjalcev, pač pa lastnike avtorskih pravic. To je, ne glede na trditve lobistov, le redko ista oseba, pravna ali fizična.

To pravico nameravamo zaščititi, odprtega interneta pa si ne predstavljamo kot samopostrežno trgovino, kjer si vsak vzame, kar mu paše, čeprav ni njegovo.

Internet je več kot le trgovina.

Direktiva ne opredeljuje posameznih nadomestil, zavzema se samo za to, da bosta imela ponudnik vsebine in imetnik avtorskih pravic medsebojno urejen pravni status (licenca). Vse ostalo je stvar dogovora med njima.

Lahko v primeru 11. člena, t. i. “link tax”, pričakujemo, da se bo Google pogajal z vsemi stotisoči majhnimi časopisi po Evropi in svetu? Kako se bodo stvari odvile, je zelo jasno: pogajali se bodo z majhnim odstotkom največjih, vse ostale – ki predstavljajo absolutno večino slovenskih medijev – pa bodo odrezali. To pomeni konec majhnih medijev. Majhni slovenski mediji (torej vse, kar ni 24ur.com oziroma Pop TV) bodo brez obiska iz družbenih omrežji in spletnih brskalnikov le stežka preživeli.

Ta vzorec je že zdaj viden znova in znova: slovenski youtuberji, razvijalci aplikacij itd., ki želijo s svojim delom kaj zaslužiti, so prisiljeni odpirati podjetja v tujini, saj Slovenije velike korporacije na tem področju sploh ne obravnavajo. Slovenije v tem pogledu sploh ne obravnava celo razvpiti Kickstarter.

Sam se v Strasbourgu večkrat srečam s predstavniki slovenskih združenj na področju avtorskih pravic, kjer se pogovorimo o aktualnem dogajanju, zato sem kljub temu, da nisem član odbora JURI, na tekočem s spremembami, ki jih pripravlja Evropski parlament.

Španovija z lobisti ne pomeni “biti na tekočem s spremembami”. Kje so tu stiki z Julijo Redo, nevladnimi borci za svobodo interneta, predstavniki uporabnikov, predstavniki novodobnih avtorjev, ki večinsko niso člani teh združenj?

Evropski parlament od poslanca Bogoviča ne zahteva, da bi razkril poročila o tem, kdo je lobiral pri njem. Vendar je slovenski predstavnik, zakon pa od domačih poslancev zahteva strogo poročanje o vseh lobističnih stikih. Čeprav za g. Bogoviča ta zakon ne velja, nas zanima, ali bi g. Bogovič v imenu boja proti korupciji ojačal svojo transparentnost in razkril seznam vseh, ki so lobirali pri njem?

Ko o tem poročaš prostovoljno, kot to počne piratska evropska poslanka, se s takim registrom veliko lažje prepozna skupine, ki jih je treba aktivno kontaktirati in povabiti k lobiranju.

Direktiva, o kateri bomo glasovali na julijskem zasedanju, še vedno ni popolna, in dopuščam možnost, da se bo sprejela kakšna rešitev, ki jo bo težko izvajati v praksi ali pa se bo izkazala za neposrečeno.

Glasovanje 5. 7. je glasovanje o tem, ali je direktiva pripravljena za sprejetje po hitrem postopku. Glasovanje proti bi pomenilo, da se o direktivi odloča še na plenarnem zasedanju, kjer bo možno vložiti popravke, tudi tiste, ki so jih pripravili Bogovičevi kolegi v EPP, ki bi lahko poskrbeli za zaščito avtorjev brez katastrofalnih posledic za odprt in svoboden internet.

Namreč, trenutno še nimamo dorečenih mehanizmov za njeno izvajanje. Verjetno sicer lahko še kakšno spremembo pričakujemo tudi skozi popravke na plenarnem zasedanju, kjer bomo še bolj natančno opredelili določene cilje. Še vedno pa se bo končna rešitev izoblikovala na trialogu treh evropskih institucij.

V primeru, da bo jutri mandat potrjen (kar podpira g. Bogovič), direktiva napreduje v trialog, ki pa je izredno netransparenten proces, v katerem javnost nima besede. Po trialogu direktiva roma na potrditev v Evropski parlament.

Tu je teoretično možno vložiti amandmaje. Toda šele po glasovanju o podpori direktive in le pod pogojem, da direktiva ne prejme podpore. V tem primeru se z amandmaji popravljena direktiva vrača nazaj v trialog, kar nas vrne na današnje stanje.

Če g. Bogovič pričakuje popravke in se mu zdi nujno bolje opredeliti cilje na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta, potem naj jutri glasuje PROTI in tako poskrbi za umestitev direktive na plenarno zasedanje PRED trialogom. Tako se izognemo izgubljanju časa pri sprejetju te, sicer izredno pomembne, direktive.

Vendar, krenili smo v pravo smer in z vidika Slovenije je treba k temu pristopiti aktivno, saj so naši avtorji in založniki trenutno v zelo podrejenem položaju v luči svetovne glasbene, filmske in medijske industrije.

Kako so prava smer ukrepi, katerih edini namen je večanje dobičkov majhne skupine korporacij in katerih cena bo velikanska gospodarska in družbena škoda?

Tako 11. kot 13. člen bosta pomagala le velikim založnikom, kar slovenski vsekakor niso. Kot ste sami pravilno izpostavili, so slovenski avtorji močno zapostavljeni – Google Slovenije ne vključuje v svoj “Partners program”, preko katerega izplačuje avtorje. To bo še naprej odraz odnosa tujih korporacij in 11. ter 13. člen tega problema ne rešujeta.

Medtem ko so si velike multinacionalne založniške hiše danes že izborile nadomestila za svoje stranke (izvajalce in avtorje), pa manjšim ostane le bore malo. Direktiva gre torej v smeri, da bo distribucija zaslužka bolj pošteno razdeljena med avtorje oz. izvajalce glede na njihov dejanski prispevek k celotni trženjski pogači.

Ti členi so del boja velikih korporacij in v nobenem momentu ne skrbijo za manjše.

Ta direktiva ne ureja le “trženjski” del pogače in tudi v tistem delu, ki jo, naredi bore malo za slovenske lastnike avtorskih pravic za male avtorje pa čisto nič.

11. in 13. člen sta ključna dela te direktive in na tem reforma stoji ali pade. Če želimo zagotoviti ustrezna nadomestila tudi za manjše založnike in avtorje vsebin, moramo iti s temi členi naprej, hkrati pa jim tudi zagotoviti možnost učinkovitega pravnega varstva v odnosu do večjih spletnih ponudnikov, ki njihove vsebine velikokrat tudi nelegalno tržijo naprej.

Glasovanje 5. 7. ni o izbrisu 11. in 13. člena, ampak o tem, da se o reformi opravi polno plenarno zasedanje, kjer bo mogoče z amandmaji popraviti predlog.

Na mizi so alternative (pripravili so jih tudi Bogovičevi kolegi iz EPP), ki bi še vedno dosegale cilje direktive, ampak brez velikanske škode za odprt internet.

Ampak to lahko dosežemo le, če bo g. Bogovič glasoval proti. Če bo glasoval za, bo direktiva napredovala po hitrem postopku v netransparentni trialog, kjer javnost ne bo imela vpliva do zadnjega glasovanja.

Neizbris 11. in 13. člens zaradi upora javnosti pomeni zelo verjetno zavrnitev celotne direktive na plenarnem zasedanju jeseni, s tem pa tudi zavrnitev pomembnih reform, kot je ureditev izjeme za šolstvo, ureditev pravic knjižnic za dolgoročno hranjenje avtorskih del, “rudarjenje podatkov” (data mining), ureditev dostopa do avtorskih del, ki niso več komercialno na voljo.

To ne pomeni nujno dodatne obremenitve za nas potrošnike, temveč samo to, da bodo morali tisti, ki služijo z oglasnim prostorom, del tega zaslužka dati tudi založnikom in avtorjem. Namen direktive mora ostati sprejetje ureditve, ki bo sledila zagotavljanju enakovrednih pogojev založnikov na trgu ter upoštevala svobodo izražanja in obveščanja.

Kako bomo imeli po tej logiki svobodo izražanja, če bomo lahko objavljali le tisto, kar bodo dovolili korporativni pravniki saj bodo morali po 13. členu pred objavo odobriti vsako objavo. Kako bomo imeli pravico do obveščanja, če bodo velika družabna omrežja in spletni brskalniki prisiljeni v ignoriranje majhnih medijev?

Glede izjem smo dobili neposredno zagotovilo poročevalca Alexa Vossa (EPP), da bo Evropski parlament kot pogajalec vztrajal pri izjemi iz direktive za vse organizacije, katerih trženje vsebin ni primarna dejavnost in pod katere eksplicitno sodijo vse izobraževalne in raziskovalne ustanove ter njihove podatkovne baze.

Zakaj g. Voss potem te izjeme še ni vključil v besedilo?

Prav tako so iz direktive izvzete objave t. i. »Hyperlink« povezav, torej zgolj zasebno deljenje obstoječih vsebin.

11. člen resda izključuje enostavni “link” – torej “https://piratskastranka.si”, ampak obdavči “obogaten” link, kot smo ga vajeni na vseh spletnih platformah.

Gre torej za zelo zahtevno področje, kjer pa bi morala Slovenija pristopiti kot aktivna udeleženka v zakonodajnem procesu.

To pa je dejstvo.Ta reforma, kot tudi celotna reforma pod imenom enotnega digitalnega trga, je ključna za ne le našo svobodo, ampak tudi za dolgoročno konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Zato je velika škoda, da Vlada RS še vedno ni uspela sprejeti stališča do te direktive in glede na trenutno politično situacijo se bojim, da ga še nekaj časa ne bo. Zato obstaja bojazen, da bo ta direktiva pripravljena brez konkretnega slovenskega prispevka.

Slovenija ni sprejela stališča, saj se politika ne zaveda ključnosti te tematike in jo prepušča “birokratom”. Tako smo bili v zadnjem letu priča sporu med tistimi ministrstvi, ki so prepoznali problem, in tistimi, pri katerih je bil vpliv lobistov premočan.

Edino smotrno bi bilo, da se g. Bogovič pridruži pozivu vsem aktualnim kandidatom za sestavo koalicije, da se jasno izjasnijo glede tega vprašanja. V primeru, da s pomočjo glasu g. Bogoviča direktiva napreduje v trialog, ki je izredno nevključujoč in netransparenten proces, v katerem bo vpliv imela le še Vlada RS, nam lahko kot zadnji branik odprtega interneta pomaga le še Bog.


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.

Vsebine povezane z isto programsko točko

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Janez Avtor in njegova pravica

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Kopiranje ni kraja

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Monopol nad avtorskimi pravicami nasproti pogodbenim pravicam