Ob mednarodnem dnevu žensk
Mednarodna delavska gibanja, predvsem ženska krila slednjih, so bila tista, ki so v zadnjih stotih letih pričela z aktivnostmi za emancipacijo žensk, vse od protestov, stavk in tudi zagrizenega sodelovanja v revolucijah.
Po letu 1917, ko so ženske dobile volilno pravico, je 8. marec postal praznik v Sovjetski Rusiji, od koder se je postopoma razširil po vzhodnem bloku in drugod po svetu, Združeni narodi pa so dan pričeli obeleževati šele leta 1977.[1]
Vredno je spomniti, da to ni zgolj dan, ko moški svojim partnerkam, mamam, sodelavkam in sestram kupujejo rože, kar služi predvsem romantizaciji medsebojnih odnosov, temveč je to dan, ki služi kot mednarodni simbol boja za pravice žensk, povod temu pa sta bila in še vedno sta pravna in materialna neenakost.
Danes, ko je v razvitih državah pravno gledano, vsaj v najbolj temeljnih aktih, status žensk in moških izenačen, diskriminacija pa prepovedana, bi se morali predvsem osredotočiti v odpravljanje neenakosti, za kar je dosežena enakopravnost zgolj podlaga, ne pa tudi zagotovilo.
Predvsem ekonomsko opolnomočenje vsakega posameznika je tisto, ki omogoča pravo enakost v družbi. Od žensk se ne le stereotipno pričakuje, da bodo opravljale večino dela v senci, ker je to ostanek občutka priviligiranosti moških, ki je slednjim prevečkrat samoumeven, temveč tudi zato, ker dostopnost izobrazbe in enakega plačila za isto delo in izobrazbo še vedno niso omogočeni vsem, kar predvsem ženske pogosto postavlja v slabši položaj. Večplastna kompleksna diskriminacija, ki preprečuje dostop do enakih možnosti, je zato temelj neenakosti v partnerskih in drugih odnosih.
Za družbo in njen razvoj je visoka stopnja ekonomske neenakosti in revščine izjemno problematična, a ta problem je v veliki meri nato še potenciran v premoženjskih razlikah med moškimi in ženskami. Ženske so velikokrat tiste, ki za posledicami večjih družbenih kriz najbolj trpijo in poglobitev družbenih problemov na svoji koži zaznajo prve.
Eden izmed indikatorjev odnosa družbe do žensk (izboljšava katerega navadno sledi stopnji napredka države) pa je tudi zastopanost žensk na vodilnih položajih v podjetjih in politiki. Enakomerna zastopanost bi morala biti rezultat splošnega družbenega napredka na področju enakih možnosti.
Dober primer neučinkovitega pristopa do tega vprašanja so kvote zastopanosti spolov na kandidatnih listah za državnozborske volitve, ki jih velik del slovenskih političnih strank obravnava kot le eno izmed administrativnih preprek, ki so jo primorane urediti za nastop na volitvah. Mnoge kandidatke so v zadnjih trenutkih tik pred roki za vložitev kandidatur po hitrem postopku uvrščene na kandidatne liste. Popolnoma druga zgodba pa je, koliko jim je bilo pred tem omogočeno sodelovanje pri oblikovanju politik in programa stranke ter stika z volivci.
Klavrnost stanja vključenosti žensk v slovenski politiki dobro ponazori dejstvo, da smo kljub minimalnim kvotam zastopanosti spolov na repu med državami EU po odstotku žensk na izvoljenih položajih in tudi v vladi.[2] A ob odsotnosti obvezne minimalne zastopanosti (35 %) na kandidatnih listah bi bila situacija verjetno še precej slabša.
Na tem mestu velja opomniti, da so vrata novemu članstvu in sodelovanju v naših odborih in delovnih skupinah v Piratski stranki vedno odprta: prt.si/clan