Ob mednarodnem dnevu zadrug

Jasmin Feratović -

Zadruge so alternativa klasičnemu korporativnemu upravljanju gospodarskih družb. Z različnimi oblikami vključevanja delavcev v odločitve podjetja že več kot 200 let poskušajo vzpostaviti most med delom in lastništvom. Z združevanjem posameznikov v večje enote in skupnim nastopom na trgu zadruge poskušajo kljubovati monopolom in družbeni škodi, ki jo ti povzročajo.

Različne oblike zadrug imajo po svetu merljivo pozitivne učinke na lokalna in nacionalna gospodarstva z ustvarjanjem kvalitetnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Zadruge imajo tudi visoko stopnjo odpornosti na recesije, saj so nanje ponavadi mnogo bolje pripravljene od klasičnih gospodarskih družb. Prav tako ne reagirajo s selitvijo v bolj dobičkonosne panoge, saj njihov cilj ni maksimizacija dobička temveč dolgoročno ohranjanje delovnih mest in proizvodnje.[1]

Z demokratizacijo odločanja in delitvijo odgovornosti med zaposlenimi pride do menjave poglavitnih ciljev podjetja, ki je pri delniških družbah izključno visok donos na vloženi kapital. Skrb za ohranjanje delovnih mest in proizvodnje, izobraževanje, pokojnine, zdravstveno zavarovanje in skrb za stanovanjsko situacijo zaposlenih postanejo prioritete. Zadruge imajo namesto izplačila dividend delničarjem in izpolnjevanja pričakovanj po visokih donosih, možnost večjega vlaganja v raziskave in razvoj, hkrati vpetost delavcev v proizvodnem procesu in upravljanju omogoča boljše poslovodske odločitve.

Zadruge so se večkrat izkazale tudi kot odgovor na oblikovanje monopolov v strateško pomembnih panogah. Poleg protimonopolne zakonodaje in nacionalizacije predstavljajo najbolj učinkovito alternativo za cenovno dostopno in kakovostno proizvodnjo dobrin družbenega pomena.

V svetu pokrivajo širok spekter gospodarskih aktivnosti, celo bančništvo in energetiko. Najbolj uspešni in razširjeni primeri zadrug so kmetijske in stanovanjske zadruge. S skupnim nastopom manjših kmetovalcev na trgu zagotavljajo cenovno konkurenčnost lokalno pridelane hrane, stanovanjske zadruge pa omogočajo gradnjo stanovanj po netržnih cenah.

Svetovno zagotovo najbolj znana je baskovska federacija zadrug Mondragon[2], ki zaposluje več kot 74.000 delavcev v 257 zadrugah in ima celo lastno univerzo. Ameriški model lastništva zaposlenih ESOP[3] pa zaposluje kar 14 milijonov ljudi, oziroma 10% vse delovne sile v ZDA. Zadružništvo je močno tudi v Nemčiji, na Finskem, Nizozemskem, Franciji in v nekaterih azijskih državah. Delavec podjetja, ki je v lasti zaposlenih po modelu ESOP, ima ob upokojitvi desetkrat več premoženja od povprečnega delavca.[4]

Ob pozitivnih učinkih, ki jih imajo zadruge v tujini, bi pričakovali, da znaten delež gospodarstva tvorijo tudi pri nas. Temu žal ni tako.

V poslovnem registru imamo trenutno vpisanih 474 zadrug[5] – to je manj kot delniških družb  (537) in precej manj kot je družb z omejeno odgovornostjo (71.813). Po podatkih Zadružne zveze Slovenije je približno 20% vseh zadrug kmetijskih, nekaj več kot četrtina pa se jih ukvarja s trgovino in popravilom motornih vozil.[6] Večino podpore zadružništvu nudi ministrstvo za kmetijstvo s programi razvoja podeželja.

Kaj je v resnici razlog, da zadruge pri nas niso nikoli zares zaživele, kljub temu da imamo iz jugoslovanskega sistema izkušnje z delavskim samoupravljanjem?

Eden izmed razlogov je vsekakor ravno v slabih izkušnjah z delavskim samoupravljanjem, ki je bilo vezano na centralno planiranje gospodarstva. Ko se je v času osamosvojitve in tranzicije oblikovala gospodarska zakonodaja, se je na zadruge namerno pozabilo. Vse pobude prenosa učinkovitih zadružnih modelov iz tujine so bile iz odpora do starega sistema in pohlepnih interesov posameznikov ter tujega kapitala, ki so s tranzicijo želeli obogateti, zatrte v kali.

Zadruge pri nas ureja Zakon o zadrugah[7], medtem ko ustrezne pravne podlage za lastništvo zaposlenih še nimamo. Zakon pa med drugim dovoljuje preoblikovanje zadrug v gospodarsko družbo, kar lahko ogrozi njihov dolgoročni obstoj.

Tako recimo ni mogoče odkupiti deležev tistih zaposlenih, ki se upokojujejo, v kolikor se s tem sami ne strinjajo. Prav tako ni podlage za sistem “odkupa” deleža podjetja s strani zaposlenih, na podlagi prihodnjih dohodkov, kakršnega poznajo v ZDA. V podjetju Domel, ki je eno redkih slovenskih podjetij v lasti zaposlenih se soočajo s težavami, saj postaja vse več lastnikov bivših zaposlenih, ki so se upokojili.[8]

Zadruge imajo pri nas težave tudi z upravičenostjo do državne pomoči, saj jih mnogi razpisi izključujejo, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa jim ne namenja pozornosti.

Prav tako pri nas ni spodbud za oblikovanje stanovanjskih zadrug, kar ob izredno visokih cenah zemljišč in gradbenih dovoljenj popolnoma onemogoča njihovo delovanje.[9]

Zadruge obenem ne smejo biti del gospodarskih interesnih združenj, kar jih postavlja v manjvreden položaj napram drugim gospodarskim družbam, ko pride do zastopanja svojih interesov v politiki. Zadružna zveza Slovenije pa zastopa zgolj kmetijske in gozdarske zadruge.

Ob že drugi večji gospodarski krizi v zgodovini države lahko vidimo, da določen delež naših podjetij še zdaleč ni dovolj dolgoročno naravnan. Kljub visokim letnim dobičkom – čisti dobiček slovenskega gospodarstva v letu 2019 znaša 4,62 milijard evrov

  1. https://prt.si/krus ↩︎

  2. https://prt.si/mondragon ↩︎

  3. https://prt.si/esop ↩︎

  4. https://prt.si/krusblasi ↩︎

  5. http://ajpes.si/prs ↩︎

  6. https://prt.si/zadruznazv ↩︎

  7. https://prt.si/zzad ↩︎

  8. https://prt.si/domel ↩︎

  9. https://prt.si/zadrugator ↩︎