Ob mednarodnem dnevu mladih
Od kakovosti izobraževanja ter pogojev in možnosti, ki jih imajo mladi za razvoj lastnih potencialov, osamosvojitve in načrtovanje lastne prihodnosti, je odvisna prihodnost celotne države.
To oblastniki venomer radi pozabljajo, saj je zanemarjanje mladinske politike nekaj, kar ima zlasti dolgoročne posledice, ki se pričnejo vidneje odražati mnogo kasneje, kot traja mandat državnozborskega poslanca.
V kakšnih razmerah živi in študira študentska populacija v Sloveniji, nam najbolje prikaže vseevropska raziskava Evroštudent iz leta 2018:
“V Sloveniji je finančne težave močno ali zelo močno občutilo 38 % študentov, kar je za 12 % več kot v mednarodnem povprečju (26 %) in enako kot na Poljskem. Večji delež študentov z (zelo) močnimi finančnimi težavami je bil le še v Gruziji (40 %).
O velikih finančnih težavah je v Sloveniji poročalo več kot 60 % študentov iz finančno šibkih družin (kot so jih sami opredelili), tako kot v Gruziji, na Poljskem, v Albaniji, Srbiji in na Portugalskem. O velikih finančnih težavah je poročala tudi petina študentov, ki izhajajo iz finančno dobro stoječih družin.
Povprečna mesečna vsota denarja, s katero so razpolagali študenti v letu 2016,je znašala 433,9 EUR. Skupni mesečni življenjski stroški (ki so jih plačevali sami ali pa jim jih je plačal kdo drug) so znašali povprečno 468,4 EUR. Povprečni mesečni stroški študija pa so znašali 43,3 EUR [Skupno so stroški torej v povprečju za 77.8 EUR presegali prihodke].
Za Slovenijo je povprečni prihodek študentov [po prilagoditvi glede na kupno moč] znašal 624 PPS, kar jo uvršča na predzadnje mesto med sodelujočimi državami, nizko pod mednarodnim povprečjem, ki znaša 861 PPS.”[1]
Že v raziskavi Evroštudent iz leta 2010 pa so ugotavljali, da brez pomoči drugih, v prvi vrsti staršev, ne bi šlo, ker so stroški preveliki. Iz tega, koliko študenti mesečno odštejejo za nastanitev, lahko sklepamo, da jih večina ne živi v študentskih domovih, ampak pri zasebnikih ali drugje. Stroški so od leta 2007 močno dvignili.[2]
Finančne težave in njihove negativne posledice na kakovost življenja posameznika, se ob koncu študija ne zaključijo. Prekarizacija delovnih mest, povzročena s strani vlad v času finančne krize, da bi z njo čim hitreje zmanjšali brezposelnost, je mladim odvzela nujno potrebno stabilnostpotrebnoo za oblikovanje in nadgradnjo potencialov ter načrtovanje prihodnosti. Drastičen dvig cen nepremičnin in najemnin, ki ga beležimo od leta 2014 naprej, pa je situacijo še poslabšal.
Tipi služb, ki jih mladi pri nas nadpovprečno veliko opravljajo so delo v trgovinah ter gostinstvu.[3] Po večini gre za delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, ki jih mladi opravljajo zato, da lahko sploh preživijo. Odsotnost delovnih mest, primernih njihovi izobrazbi in veščinam, in možnosti ustvarjanja le-teh, se že odraža na vse večji luknji v pokojninski blagajni. Te ne bo uspela zakrpati niti predlagana prerazporeditev državnega premoženja pod t.i. Demografski sklad.
Že praktično od osamosvojitve naprej na udaru tudi politično udejstvovanje mladih, ki se jih soodločanje v javnih zadevah še kako tiče, saj bodo z danes sprejetimi odločitvami živeli najdlje časa. Volilna udeležba med mladimi je med najnižjimi od vseh demografskih skupin.[4] Delno lahko krivdo za takšno stanje pripišemo tudi odsotnosti kakovostnega študentskega organiziranja, ki ga zaznamujejo redni korupcijski škandali in netransparentna poraba javnega denarja.[5]
Zato so tematike, ki so prioritetne v aktualnem političnem diskurzu: prepotrebna reforma šolstva, stanovanjska politika, ukrepi zoper visoko brezposelnost prekarizacijo in izkoriščanje.