Neobveščenost je vir narodnega razdora
Retorika vladnega govorca Jelka Kacina izvira iz obvladovanja vojnih razmer leta ‘91, ko je imel za nasprotnika Jugoslovansko ljudsko armado, danes pa ima očitno za nasprotnika prebivalce Slovenije.[1] Močno problematičen je tudi novi direktor NIJZ Milan Krek, ki s svojo zgodovino javnih zavajanj kazi ugled in načenja zaupanje javnosti v stroko.[2] Še se spomnimo njegovih popolnoma zmotnih izjav glede konoplje in CBD, ter izjave o 90.000 mrtvih, ki je ni nikoli uspel pojasniti.[3] Več kot očitno je s svojo izjavo zgolj strašil ljudi, kar je nedopustno in zavržno početje.
Stroka, ki ji je zagotovljena neodvisnost od politike, bi morala biti tista, ki je v ospredju obvladovanja epidemije, saj politično poslušna “stroka” večinoma sledi vnaprejšnjim političnim odločitvam, in jim s tem daje lažno legitimnost.
Delitev stroke na vaše in naše in s tem izključevanje posameznih strokovnjakov, katerih stališča niso v skladu z vladnim prepričanjem, ne zagotavlja optimalnih ukrepov, hkrati pa pri večjem delu javnosti zbuja vse večje nezaupanje in odpor.
Jelko Kacin in Milan Krek komunicirata z ljudmi kot z otroki, ki potrebujejo strogega in nezmotljivega očeta, da jih vodi. Nekateri se poistovetijo s to vlogo in se začnejo obnašati kot poslušni otroci. Drugi prevzamejo vlogo upornikov, ki nasprotujejo vsemu kar poosebljata Jelko Kacin in Milan Krek. Med obema skupinama tako nastaja konflikt, ki deli družbo.
V takšnem okolju, ki ne dopušča razumne in argumentirane razprave, se najslabše počutijo tisti, ki tašni razdvojevalni retoriki ne želijo nasedati in pa tisti, ki zaradi strahu pred vse bolj pogosto osebno diskreditacijo raje molčijo.
Namesto strokovnega pojasnjevanja vzrokov za širjenje okužb, realističnih napovedi pričakovanj o poteku epidemije ter utemeljene razlage zaščitnih ukrepov in čemu ti služijo, je javnost s strani uradnih govorcev prejemala grožnje, sprenevedanja, celo neznanje o posameznih ukrepih, nemalokrat pa celo nasprotujočo si komunikacijo med govorci samimi.[4]
Ta neenotnost je v najboljšem primeru posledica nekompetentnosti govorcev samih, v najslabšem pa posledica konfliktov različnih interesov političnega izrabljanja epidemije.
Vlada je s sprejetjem zakonov o začasnih ukrepih za čas epidemije med drugim zamrznila vse roke zahtevkov za informacije javnega značaja. S tem se je izvzela iz osnovnih načel transparentnosti in javnosti preprečila demokratični nadzor nad njenim delovanjem. Gre za poskus zlorabe epidemije za ustvarjanje izrednih razmer z namenom, da vlada pridobi čim širša pooblastila in proste roke za svoje delovanje, pri čemer gre izpostaviti prakse z visokim tveganjem korupcije, prisotne ob nakupih zaščitne opreme. Upamo, da bodo pristojni organi te prakse neodvisno, profesionalno in podrobno preiskali.
Skrbi nas lahko tudi prikrivanje podatkov, kot je bilo to pri raziskavi o razširjenosti koronavirusa – javnosti je bila predstavljena zgolj skopa interpretacija rezultatov. Po skoraj dveh mesecih smo Pirati prejeli odgovor – anonimizirano tabelo z rezultati testov in pa povezavo do predstavitve interpretacije rezultatov v arhivu RTV.[5] Šele julija je bilo poročilo o raziskavi ustrezno dopolnjeno in takrat je bilo iz njega razvidno, da je prvotna ocena okuženih (40-80.000) bila nekajkrat precenjena.[6] Prav tako ni nikjer mogoče najti strokovnih podlag, s katerimi naj bi vlada utemeljevala svoje odločitve. Tudi strokovna skupina, ki jo vodi Bojana Beović, ne objavlja člankov, raziskav ali drugih strokovnih dokumentov, na podlagi katerih utemeljuje svoje odločitve. To vzbuja resne dvome o dejanski kompetentnosti te skupine oziroma sume o njeni neposredni podrejenosti politiki.
Vlada je prav tako 15. maja nenadoma preklicala epidemijo, katere podaljšanje se je glede na dotedanjo komunikacijo zdelo neizbežno in to brez obvestila vsem deležnikom. To je šokiralo domove za starejše, na katere se je nenadoma zgrnil val svojcev.[7]
Nasprotno vlada sedaj, ko so kazalniki mnogo slabši, kot so bili spomladi, ne razglasi epidemije in ne ustavlja javnega življenja, s čimer kaže na lastno nedoslednost ali pa noče priznati zmot in napak v preteklosti. Ne smemo pozabiti, da so nas ukrepi vlade do sedaj stali več kot 4 milijarde evrov in da je predviden visok padec BDP. Ves ta denar bomo morali v prihodnje vračati, zato je še kako pomembno, da so vsi ukrepi smiselni in uravnoteženi ter da se ves čas spremlja njihovo dejansko učinkovitost. Nič od tega pa ni mogoče zagotoviti, če ni omogočena odprta in utemeljena razprava.
Slaba vladna komunikacija vodi ne zgolj v dvome o ustreznosti in sorazmernosti zaščitnih ukrepov – vse pogostejši so tudi dvomi in zavajanja o sami bolezni COVID-19, na katera so vladni predstavniki šele pred kratkim pričeli odgovarjati, ko so jih k temu prisilile izjave nekaterih vidnejših javnih osebnosti.[8] Žal je tistih, ki so se pripravljeni izpostaviti še premalo, zato pozivamo vse, da se vključijo v javno razpravo, saj bomo le tako lahko skupaj prebili zid informacijskega enoumja. Pri tem pozivamo javnost k strpni in argumentirani razpravi tudi s tistimi, s katerimi se ne strinjajo. Edino merilo so argumenti, osebne diskreditacije pa se poslužujejo tisti, ki argumentov nimajo.
Državljani potrebujejo zaupanja vredno in od političnih pritiskov neodvisno stroko, ne zgolj s področja medicine, temveč tudi drugih. Potrebujemo stroko, ki ne bo prikrivala ključnih informacij raziskav, ki bo zmožna jasno predstaviti odgovore na ključna vprašanja, izpostaviti vse dileme o epidemiji in utemeljiti nujnost ukrepov, ter predstavila načrte njihovega morebitnega zaostrovanja in sproščanja.
Nepredvidljivost ukrepov vodi v dodatno nezaupanje, odpor do ukrepov, družbeno škodo ter gospodarsko škodo podjetjem, ki se morajo na nepredvidljive situacije venomer prilagajati brez vnaprejšnjih opozoril.