Namesto potresne obnove in gradnje novih stanovanj betoniranje Save?

Iz končne verzije nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost je izginilo kar 120 milijonov evrov, ki bi po prvotnem osnutku načrta morali biti namenjeni shemi zagotavljanja javnih najemnih stanovanj ter energetski in potresni obnovi stavb.

Sredstva za ta ukrep so se v času med obema verzijama načrta zmanjšala iz prvotno predvidenih 180 milijonov evrov^[1] na le 60 milijonov^[2], brez jasno razvidne utemeljitve, zakaj je do tako drastičnega zmanjšanja prišlo.

Tako v končni verziji kot v predhodnem osnutku načrta je navedeno, da stanovanjske potrebe močno presegajo sredstva, ki so na voljo v sklopu sklada za okrevanje, ter da je zato njihovo črpanje predvideno do najvišjega razpoložljivega zneska za to področje.

Gradnja energetsko učinkovitejših stavb in energetska prenova obstoječih ter hkratna potresna obnova so investicije v zmanjševanje energetske potratnosti ter z izjemo potresne obnove (čeprav je ta nujna pred energetsko obnovo starejših stavb) osrednje fokusno področje evropskega zelenega dogovora, zato je krčenje sredstev zgolj na tretjino prvotnega zneska nerazumljivo.^[3]

Gradnja novih in obnova starih stanovanj z evropskimi sredstvi sta idealna priložnost, da se katastrofalno stanje na stanovanjskem trgu vsaj rahlo popravi. Z zakonom, ki bi prinesel konkretnejše spremembe, se zavlačuje že leta^[4], Ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom Andreja Vizjaka, pod čigar resor stanovanjska politika spada, pa se ima čas ukvarjati z vsemi drugimi oblikami pozidave v privatnem interesu, ne pa s tisto, ki bi bila v interesu javnega.^[5]

Po reviziji vladinega načrta je investicija, ki nosi ime »Zmanjševanje poplavne ogroženosti ter zmanjševanje tveganja na druge podnebno pogojene nesreče«, narasla iz prvotno predvidenih 205 milijonov evrov^[6] na 335 milijonov^[7], od tega naj bi za protipoplavno zaščito šlo 310 milijonov.

Investicija je ob tem, da njen dvig sovpada z rezom v stanovanjskem delu, pritegnila našo pozornost zaradi dveh dodatnih razlogov.

Prvi razlog je dejstvo, da čeprav gre za izredno pomembno področje (zaradi podnebnih sprememb se spreminjajo tudi hidrološke razmere, kar povečuje nevarnost suš in poplav), ne gre za nekaj, kar bi lahko kategorizirali kot okoljsko prebojno investicijo, temveč osnovno infrastrukturo, ki bi jo morali financirati iz drugih virov, sredstva iz sklada za okrevanje in odpornost pa izkoristiti za investicije, ki bodo pomagale dolgoročno zmanjšati negativne učinke naših aktivnosti na okolje.

V kolikor bomo sredstva trošili, da nadoknadimo infrastrukturne zaostanke iz preteklih let, jih bo zmanjkalo za tehnološke investicije, zaostali bomo v razvoju za ostalimi, okoljske zaveze pa bodo ostale neizpolnjene.

Drug razlog, zakaj investicija bode v oči, pa je njena sumljiva podobnost z ukrepi protipoplavne zaščite, s katerimi MOP in energetska podjetja poskušajo prepričati občine in lokalno prebivalstvo ob reki Savi, da podprejo gradnjo načrtovane verige desetih srednjesavskih hidroelektrarn od Suhadola do Tacna ter gradnjo HE Mokrice.^[8] Za objavljanje člankov v podporo hidroelektrarnam, v katerih se praviloma ne omenja negativnih vplivov hidroelektrarn na okolje, izpostavlja pa protipoplavno zaščito, energetika donira na tisoče evrov tamkajšnjim lokalnim medijem.^[9]

Ukrepe protipoplavne zaščite se ponuja zgolj kot integralen del celotnega projekta gradnje novih hidroelektrarn in ne kot samostojne rešitve, s katerimi bi se ščitilo lokalno prebivalstvo pred poplavami. Podobno strategijo izsiljevanja javnosti, da ta pristane na škodljive gradbene posege v zameno za višja sredstva za urejanje vodotokov, je Andrej Vizjak ubral tudi pri spremembah Zakona o vodah, zoper katere se zbirajo podpisi za razpis referenduma.