Mineva 29 let od izbrisa

Mineva 29 let, odkar je 25.671 prebivalcev Slovenije, državljanov bivših republik SFRJ, med njimi tudi več kot 5000 mladoletnih, bilo izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev.

Izbrisani o spremembi svojega statusa niso bili obveščeni, o tem, da za njih od zdaj naprej velja zakon o tujcih, so postopoma izvedeli individualno, zadeva je ostala pometena pod preprogo kar 7 let.

Da je šlo za množičen ukrep, je javnosti razkrilo šele Ustavno sodišče leta 1999, ko je zakon o tujcih razglasilo za neustaven. Posledično je bil sprejet zakon, ki je izbrisanim po sedmih letih končno omogočil ureditev njihovega statusa, a le od leta 1999 naprej. Ustavno sodišče je nato 4 leta pozneje izbris označilo kot nezakonit in naložilo priznanje pravic izbrisanim za nazaj.

Posledice izbrisa – izgube zaposlitev, prenehanje delovne dobe, izguba pravice do zasluženih pokojnin, ločitev družin ter otrok od staršev, itd. – so predstavljale kršitev človekovih pravic, kar je leta 2012 potrdilo tudi Evropsko sodišče.

Do danes so sramotno nizke odškodnine v višini 50 € za vsak mesec izbrisa bile izplačane približno 5600 osebam. Razsodba sodišča EU je dosodila kar petkrat višje odškodnine, vendar se je zaradi gospodarske krize in varčevanja izbrisane takrat znova pometlo pod preprogo. Po 29-ih letih od izbrisa na pravico še vedno čaka 20.000 oseb, mnogi še danes nimajo dokončno urejenega statusa.[1]

Izbris ostaja največja sramota samostojne države, za to sistematično, od oči javnosti več let skrito, kršitev najbolj osnovnih pravic tisočim pa ni nihče niti politično odgovarjal. Model delovanja tistih, ki so izbris zakrivili, pa se je še kako ohranil, kar na lastni koži državljani čutimo danes, ko vršilci oblasti na vseh nivojih kršijo in po svoje prikrajajo pravno državo, z večjo hitrostjo, kot so sodišča sposobna škodo sanirati in obvarovati državljane.[2]

Neizplačevanje sredstev in s tem ustvarjanje ekonomskega pritiska zoper javne medije[3], izbris okoljevarstvenikov iz kroga upravičencev, ki se imajo možnost postaviti za naravo v primeru megalomanskih gradbenih projektov[4], izbris kulturnikov iz razvida samozaposlenih v kulturi, metanje organizacij v javnem interesu na ulico brez zagotovitve nadomestnih prostorov[5], omejevanje pravice do izražanja mnenja in protestiranja, vdiranje v zasebnost[6] in množično zbiranje osebnih podatkov državljanov brez jasnega namena[7], nadaljevanje s strokovno nepodprtimi ukrepi (policijska ura)[8], ki služijo le zastraševanju ljudi, pripravljanje zakonodaje, “strokovnih podlag” za ukrepe in pomembnih strateških dokumentov na skrivaj, stran od oči strokovne in širše javnosti[9], so le najbolj svež delček mozaika, skozi katerega se že vseskozi ponavljajo vzorci političnega delovanja, ki je bilo v ozadju izbrisa.

Ko vzamemo v obzir še nekatere druge podobnosti z izbrisom, denimo to, da se tovrstna dejanja poskuša opravičiti s propagando, blatenjem in nizkotnimi osebnimi napadi ter diskreditacijo žrtev oblasti ter grajenje celotnih volilnih kampanj na podpihovanju sovraštva, se nam politiki, ki so bili takrat in so še danes v manjši ali večji meri pri oblasti, s takšnim odnosom do države in njenih prebivalcev lahko najmanj gabijo.

Brez kolektivnega družbenega sprejetja, da je šlo pri izbrisu za sistematičen in množičen zločin ter da je samovoljno kratenje osnovnih pravic s strani oblastnikov popolnoma nesprejemljivo in neopravičljivo, se bodo izbrisi, v takšni ali drugačni obliki, dogajali še naprej.


  1. https://prt.si/izbrisani ↩︎

  2. https://prt.si/pravnonevzdrzno ↩︎

  3. https://prt.si/STAtarget ↩︎

  4. https://prt.si/HMokrice ↩︎

  5. https://prt.si/metelkova6 ↩︎

  6. https://prt.si/jajoapp3 ↩︎

  7. https://prt.si/vladabipodatke ↩︎

  8. https://prt.si/fafangelpolura ↩︎

  9. https://prt.si/eumilijarde ↩︎