Manjko epiloga glede bančne luknje bi nam moral biti v sramoto

Nova kreditna banka Maribor je bila leta 2016 ameriškemu finančnemu skladu Apollo ter Evropski banki za obnovo in razvoj prodana po ceni 250 milijonov evrov. Madžarska banka OTP je sedaj kupila NKBM (ta je vmes kupila še Abanko) za 900 milijonov evrov.[1] Smo banki prodali močno pod ceno?

Država je z dokapitalizacijo in sanacijo v NKBM do konca leta 2013 skupno vložila 1,08 milijarde evrov. Sanacija Abanke, ki jo je NKBM leta 2019 kupila po ceni 444 milijonov evrov, pa je državo stala še dodatnih 781 milijonov evrov. Skupno je bilo v obe banki vloženih 1,858 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, država pa je od kupnin prodaje obeh bank dobila le 694 milijonov. Čista izguba države od projekta sanacije in prodaje obeh bank tako znaša 1164 milijonov evrov.[2]

Abanka in NKBM bi po scenariju povprečne gospodarske rasti (gledano na EU) po stresnih testih, opravljenih leta 2013, potrebovali skupno le 209 milijonsko sanacijo in ne 1651 milijonske.[3] Sanacijo bank smo močno preplačali.

Hkrati je potrebno izpostaviti, da je Evropska komisija pri dogovoru o odobritvi državne pomoči slovenskim bankam postavila nadvse drakonske zahteve, predvsem zavezo k njihovi prodaji in pa zmanjšanje bilančne vsote, kar je zmanjšalo prodajno vrednost bank.

Zdi se, kot da je Komisija namerno želela doseči, da banke postanejo čim lažji privatizacijski plen, brez obzira do denarja davkoplačevalcev, razlaščenih delničarjev in nenazadnje tudi življenjskega standarda, ki je pod težo varčevalnih ukrepov in uravnoteževanja javnih financ v letih po krizi močno trpel. EK si podobno ostrih zahtev v kakšni večji državi ne bi upala uveljaviti, kar kaže na čisto brezhrbteničnost takratnih vlad, ki se niso upale postaviti za svoje državljane.

Banke je prodala točno določena vlada. Sanirala jih je tudi točno določena vlada. Bančna luknja je prav tako nastala v času točno določene vlade. Nobena od teh vlad do danes ni prevzela odgovornosti. Tudi Evropska komisija poskuša s sklicevanjem na nedotakljivost arhivov Unije na vse pretege prikriti svojo odgovornost.[4]

Problemi zdajšnje in prihodnjih kriz nas ne smejo odvrniti od dejstva, da so računi za pretekle še vedno neporavnani. Preiskava sanacije bančne luknje in odgovornosti vlad, ki so luknjo skopale, preplačale sanacijo ter banke prodale, skupaj z odgovornostjo Banke Slovenije[5] in Evropske Komisije, ki sta pri vsem tem imeli centralno vlogo, so nujne.

Manjko epiloga pri tako velikem in pomembnem vprašanju bi moral biti vsaki resni državi v sramoto.


  1. https://prt.si/otpnkmb ↩︎

  2. https://prt.si/NKBMevro ↩︎

  3. https://prt.si/analizaKD ↩︎

  4. https://prt.si/ektozba ↩︎

  5. https://prt.si/revizijaBS ↩︎