Legitimnost slovenske zunanje politike
Razkritje Valentina Inzka, avstrijskega diplomata in do nedavnega visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino, o avtorstvu t.i. bosanskega non-paperja, odpira številna vprašanja o legitimnosti slovenske zunanje politike.
Avtor prvotnega non-paperja naj bi bil nekdanji namestnik direktorja CIE za Balkan, Steven Meyer, ki ga je napisal v času administracije Donalda Trumpa, ki je bil velik podpornik Brexita in oblikovanja Višegrajske skupine znotraj EU.[1]
Bosanski non-paper navaja možnost razpada Bosne in Hercegovine, in tako že sam po sebi destabilizira regijo, ker podaja smernice, ki bi pomenile popoln obrat dosedanje vloge ZDA in posredno vseh ostalih velesil na tem območju.
Namen politike Donalda Trumpa je bil slabitev moči EU, s čimer bi profitirale tako Združene države Amerike kot Rusija. Koliko je bila ta politika usklajena z Rusijo, lahko samo ugibamo.
Zaskrbljujoče je, da se je v zgodbi bosanskega non-paperja znašla tudi Slovenija. Albanski predsednik Edi Rama je prvi potrdil, da se je o njem pogovarjal s slovenskim predsednikom vlade Janezom Janšo. Ali gre za isti non-paper ali ne in kdo je njegov avtor, še ni znano, gre pa za isto tematiko, to je možnost razpada Bosne in Hercegovine.[2]
Obstoj non-paperja so potrdili tudi v Evropskem svetu, vendar so novinarjem zavrnili prošnjo za dostop do dokumenta z obrazložitvijo, da gre za dokument, ki spodkopava temeljne interese EU.[3]
Usmeritve slovenske zunanje politike so podane v Deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije, ki jo je sprejel Državni zbor. Vlada mora slediti tej deklaraciji in voditi zunanjo politiko v okviru, ki ji ga določa.[4]
Aktivnosti slovenske zunanje politike v zvezi z možnostmi razpada Bosne in Hercegovine so v nasprotju z deklaracijo, Slovenija namreč pri tem zagovarja interese prejšnje ameriške administracije Donalda Trumpa proti interesom EU, ki ji pripada.
Žal to ni osamljen primer takšnega zunanjepolitičnega pozicioniranja vlade.
Lansko leto je bila ob obisku ameriškega zunanjega ministra podpisana skupna izjava ZDA in Slovenije o varnosti 5G omrežij, s katero se je Slovenija v diplomatsko–kapitalskem konfliktu med ZDA in Kitajsko opredelila na ameriško stran, namesto da bi sledili evropski smeri tehnološke neodvisnosti od obeh blokov.[5] Podobno se opredeljujeta tudi Strateški svet za digitalizacijo in novi minister za digitalno preobrazbo.[6]
V maju se je v času konflikta med Izraelom in Gazo, z nezakonitim izobešanjem izraelske zastave vlada opredelila v podporo eni izmed strani. To dejanje ni imelo podpore Državnega zbora oziroma slednjega sploh niso nič vprašali.[7]
Slovenska zunanja politika je tudi večkrat enostransko podprla Madžarsko, nazadnje pri madžarskem zakonu, ki diskriminira ljudi na podlagi njihove spolne usmerjenosti.[8]
Tudi med pogajanji o varovalkah evropskega proračuna se je Slovenija postavila na stran Madžarske in drugih držav, katere zlorabljajo evropska sredstva in z njimi financirajo režimom naklonjene tajkune.[9]
S temi dejanji je vlada prekršila kar nekaj ciljev slovenske zunanje politike, opredeljenih v deklaraciji o zunanji politiki. Takšna ravnanja potiskajo Slovenijo v krog držav, v katerih se krhajo vladavina prava, spoštovanje človekovih pravic in demokratičen sistem. Slovenija izgublja ugled in vpliv, ter s tem možnost sooblikovanja evropske politike. To bo na koncu imelo tudi negativne ekonomske posledice.
Strateške odločitve na področju zunanje politike, kot je na primer približevanje krogu držav Višegrajske skupine, bi morale biti sprejete samo s širšim družbenim konsenzom, to je na referendumu, ali z vsaj dvotretjinsko večino v Državnem zboru. Vodenje zunanje politike izven teh okvirov je škodljivo in nelegitimno.