Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Kopiranje ni kraja

12. October, 2012 (nazadnje posodobljeno: 6. December, 2018)
Članek se posveča naslednjim programskim točkam:  Reforma monopola nad avtorskimi deli
Objavljeno v kategoriji: Avtorske pravice, Monopol nad kopiranjem, Piratske vrednote

Založniške, programerske in podobne korporacije nas pogosto obtožujejo kraje. Kršitve pravice do kopiranja avtorskih del zelo radi poimenujejo kraja in s svojimi dobro plačanimi zavezniki v podobi tožilcev, odvetnikov in sodnikov žugajo uporabnikom, naj le odprejo mošnjičke in kupijo njihove izdelke, saj utegnejo biti drugače težave.

Verjetno vsi vemo, kaj pomeni izraz kraja in kakšne so posledice tovrstnega dejanja. Že od nekdaj je veljalo, da v kolikor je človek drugemu človeku vzel nek predmet kakršnekoli vrednosti, ga je prvotni lastnik izgubil in si ga ni več lastil. Samoumevno se zdi, da gre v primeru otipljivih stvari za igro ničelne vrednosti (zero sum game), pri kateri nujno nekdo izgubi, da ima lahko drugi dobiček.

Industrializacija je prinesla nove izume in pojavile so se manj otipljive stvari kot recimo elektrika. Situacija je postala bolj zapletena, saj se je zgodilo, da je nekdo še vedno imel na nek način dobrino, ki jo je drugi vzel v nasprotju z njegovo voljo. Pravo se je zato počasi prilagodilo, da bi pokrilo tudi situacije, kot recimo neupravičeno koriščenje storitev (npr. slepi potnik se pelje z vlakom), delno oprijemljivih dobrin (npr. neupravičena uporaba plina za cestne svetilke) in tudi povsem neoprijemljivih dobrine (npr. zloraba dobrega imena korporacije). Sčasoma se je stanje še stopnjevalo.

Z neotipljivim premoženjem kot je informacija, patent ali monopol nad kopiranjem avtorskih del, ki so s časom postali ekonomsko zelo pomembne kategorije, so se pojavile tudi kršitve. Korporacije so uspele s pomočjo svojih lobistov uveljaviti načelo kraje tudi za vse oblike neotipljivega premoženja. V ZDA je v letu 1962 Penal code act uveljavil načelo, da je lastnina karkoli ima vrednost. Ne glede na to, ali gre za otipljivo ali neotipljivo, stvarno ali osebno, blago ali storitev, vse se je začelo obravnavati identično.

Torej, če vzamem vaše kolo, ga vi izgubite in ga nimate več in boste hodili peš, če si ne boste kupili drugega. Kolo se bo sčasoma tudi obrabilo zaradi uporabe, če ga boste posojali prijateljem. Nasprotno pa, če kopirate glasbo ali druge nematerialne vsebine na spletu, avtor, izvajalec in ostali vključeni v ta posel zaradi tega ne bodo imel nič manj, kvečjemu bodo na boljšem zaradi prepoznavnosti. Res da morda založnik ne bo prodal CDja, DVDja ali drugega nosilca vsebin, vendar pa bodo ljudje iz tega posla dohodek vseeno pridobili, ker boste šli na koncert, boste morda kupili majico ali kak drug zbirateljski izdelek. S kopiranjem se prvotna vsebina tudi ne bo obrabila in bo ostala prvotna, nastal bo le identičen zapis enic in ničel nekje na vašem disku ali drugem pomnilnem mediju.

Dejstvo je, da kraje kolesa in deljenja oziroma kopiranja datotek večina ljudi preprosto ne enači, pa četudi postavimo na obe strani enačbe po vrednosti nominalno enake dobrine. Le v primeru, ko govorimo o situacijah z igro ničelne vsote, je torej legitimno govoriti o kraji. To pa hkrati pomeni, da bi bilo smiselno razmisliti tudi o ustrezni prilagoditvi zakonodaje, k čemur bo stremela piratska stranka in si aktivno prizadevala stvari postaviti na svoje mesto. Obstoječa dogma globalnih založnikov praktično vse uporabnike interneta zaradi pretakanja datotek in s tem povezanimi kršitvami opredeljuje kot kriminalce – tatove, četudi tega ne počnejo zavestno oziroma se kršitev sploh ne zavedajo.


Lektor / Prevajalec: Aleš Jeraj

* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.