Vse izjave

Predlagane davčne spremembe so neutemeljene in nevzdržne

26. april, 2021
Objavljeno v kategoriji: Davčna politika, Ekonomija

Proračunski primanjkljaj je samo v prvih treh mesecih letošnjega leta znašal 1,3 milijarde evrov, državni zbor pa je pritrdil še 800 milijonskemu povečanju načrtovanega primanjkljaja do konca leta 2021, saj je ta večji od pričakovanj.¹ Skupaj se bo država do konca leta primorana zadolžiti za dodatnih 6,5 milijard evrov.²

Fiskalni svet opozarja, da so projekcije vlade za proračune v prihodnjih letih nerealistične, dejanski primanjkljaji pa utegnejo biti še višji³. Ker Bruselj hkrati napoveduje povratek fiskalnih pravil do leta 2023⁴, so na obzorju morebiti že prve priprave na varčevanje z nižanjem pokojnin v prihodnjem letu.⁵

Si predstavljate, kako nezaslišano bi bilo, če bi nam sedaj v tem trenutku Matej Lahovnik poskusil še enkrat prodati zgodbo finančnih razsežnosti TEŠ-6, le da bi se ponik javnih sredstev v enakem obsegu (~800 milijonov evrov) tokrat v neskončnost ponavljal vsako leto dni in pol?

Ravno to se nam tudi dogaja, vlada namreč pripravlja paket davčnih odpustkov za tiste z najvišjimi dohodki v državi brez resnega načrta in konkretnih ukrepov, kako bo posledično proračunsko luknjo zmanjšala. Se bomo dodatno zadolževali? Krčili socialne izdatke? Prodajali strateško infrastrukturo države? Znova sprejeli ZUJF, ki je v letih 2012 in 2013 povzročil več kot milijardni padec BDP?

Z uvedbo socialne kapice bi se tistim z višjo bruto plačo od 6000 € oprostilo plačevanje socialnih prispevkov, kar bi skupaj naneslo ~160 milijonov evrov manj v javnih blagajnah. Dvig davčne olajšave pa tisti z najnižjimi plačami, ki dohodnine tako ali tako ne plačujejo, in pa starši otrok s povprečnimi plačami, ki že imajo davčne olajšave za otroke, ne bi čutili, oziroma bi bil učinek izredno majhen. Po drugi strani pa bi vsakemu od najbolje plačanih 400–500 posameznikov v državi skupek vseh reform poklonil več kot 40.000 € dodatnega neto dohodka na leto.

Skupne posledice vseh predlaganih sprememb bi lahko bile tudi do kar 500 milijonov evrov velik letni izpad sredstev v državnem proračunu (v času gospodarske krize bi lahko bil še večji!), zaradi česar predlogi pod vprašaj postavljajo dolgoročno stabilnost proračuna in zmožnost države, da odplačuje javni dolg.⁶

Od predlaganih davčnih sprememb večina državljanov ne bi videla niti centa, breme odplačevanja javnega dolga ali novega varčevanja po vzoru ZUJF-a, v kolikor do njega tudi pride, pa bo brez dvoma začutil čisto vsak državljan.

Dolgoročni rezultat tako enostranskih sprememb sta lahko le dodatno povečevanje neenakosti, postopen razkroj socialne države in padec kakovosti javnih storitev. Privatizacija posameznih dobičkonosnih javnih storitev bo stanje samo še poslabšala, saj bodo le te dostopne samo tistim, ki bodo imeli denar, da si jih bodo lahko privoščili.

Matej Lahovnik je pred dnevi v izjavi za RTV Slovenija predlagane davčne odpustke branil v svojem klasičnem slogu zavajanja, da je na spremembe potrebno gledati dolgoročno, saj naj bi nam najbolje plačan 1 % zaposlenih (predvsem direktorji, pa še to le največjih podjetij) zaradi visokih davkov odhajal v tujino.⁷ Na katerih raziskavah mnenj direktorjev, ki so se zaposlili v tujini, je vlada utemeljila svojo predpostavko, da so ti v tujino odšli zaradi previsokih davkov?

Ob predlaganih ukrepih ni nikakršnih izračunov, realističnih primerjav s podobnimi ukrepi iz tujine ali sploh česarkoli oprijemljivega, na čemer bi lahko ocenili resničnost navedb vlade in njenih snovalcev zakonodaje. A tudi če bi v trditvah Mateja Lahovnika in Andreja Širclja bilo eno samo zrno resnice, ne moremo mimo vprašanja, ali je v luči visokega javnofinančnega primanjkljaja, javnega dolga in grožnje prihodnjega varčevanja zdaj res pravi čas za tovrstne spremembe?

Osnovno vodilo davčne politike države bi moralo biti načelo, da vsak evro, ki ga država z davki od državljanov pobere, v obliki storitev enake ali višje vrednosti sčasoma tudi vrne. Premožnejši v absolutnih vrednostih v povprečju plačujejo več davka, a si s tem hkrati kupujejo tudi socialni mir in varno okolje. Poslabšanje ekonomskih razmer v državi, ki bi jih morebitno varčevanje prineslo, bo vodilo v socialno krizo, povečevanje revščine, brezdomstva, kriminala in družbenih nemirov.

Sami zagovarjamo znižanje davčne obremenitve plač tako, da bi pozitivne učinke čutili vsi prebivalci, a je proračunski izpad iz tega naslova potrebno nadomestiti z višjo obdavčitvijo kapitalskih dohodkov, ožanjem davčnih olajšav, ki znižujejo efektivno davčno stopnjo za podjetja in pa z davčno preglednostjo multinacionalk na evropskem nivoju. Korporacije, ki opravljajo dejavnost pri nas, bi morale v takšnem obsegu tu tudi plačevati davke in ne na Irskem ali v Luksemburgu.⁸

Na evropskem nivoju bi morali tudi vztrajati, da se fiskalna pravila in škodljiva politika varčevanja nikoli več ne vrneta ter da EU ubere pot skupnega zadolževanja (Evroobveznice)⁹ in odplačevanja dolga skozi inflacijo.¹⁰

¹ prt.si/800milj

² prt.si/zadolz21

³ prt.si/fisksvet2324

prt.si/fiscrul23

prt.si/upadpokojnin

prt.si/davcnipredlogi 

prt.si/mlahovnik

prt.si/taxpregl

prt.si/evroobveznice 

¹⁰ The Deficit Myth (Kelton, 2020)