Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Industrija avtorskih pravic: Stoletje prevar

21. April, 2013 (nazadnje posodobljeno: 4. July, 2018)
Članek se posveča naslednjim programskim točkam:  Reforma monopola nad avtorskimi deli
Objavljeno v kategoriji: Avtorske pravice

Pravijo, da kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na to, da jo bo ponovil. Industrija avtorskih pravic je ugotovila, da se ob vsakem pojavu novih tehnologij lahko polasti novih, iz monopolov in rent izhajajočih privilegijev, če se le dovolj glasno pritožuje zakonodajalcem.

V minulih 100 letih je prišlo do obsežnega tehničnega napredka na področju oddajanja, množenja in prenašanja kulture, pa tudi do precej zgrešenih zakonodajalskih odločitev, ki so ščitile staro na račun novega le zato, ker se je staro pritoževalo. Najprej poglejmo, kaj vse je industrija avtorskih pravic skušala prepovedati in izobčiti ali pa vsaj iztržiti davkoplačevalski denar v zameno za obstoj.

Začelo se je okoli leta 1905, ko je postal priljubljen klavirski avtomat. Prodajalci notnih zapisov so razglašali, da se bliža konec umetnosti, če ne bodo mogli živeti od posredništva med skladatelji in občinstvom. Zahtevali so prepoved klavirskih avtomatov. V znamenitem pismu iz leta 1906 so trdili, da bosta gramofon in klavirski avtomat povzročila propad umetnosti, s tem pa tudi življenja in glasbe polne človečnosti. Prepoved je zahtevalo tudi ljudstvo.

V 20. letih preteklega stoletja, ko so se pojavile radijske oddaje, je neka druga industrija avtorskih pravic zahtevala prepoved le-teh, ker se ji je zmanjšal dobiček. Prodaja glasbenih plošč je upadla s 75 milijonov dolarjev leta 1929 na 5 milijonov štiri leta pozneje. Recesija je bila nekajkrat hujša od težav, s katerimi se trenutno sooča industrija plošč. (Ko že govorimo o recesiji: upad dobička je sovpadal z veliko gospodarsko krizo.) Industrija avtorskih pravic je sprožila tožbe proti radijskim postajam, kolektivna društva pa so začela pobirati delež od dobička postaj v okviru splošne “licenčne” sheme. Predlagani so bili zakoni, ki bi novi radijski medij zaščitili pred industrijo avtorskih pravic, a niso bili sprejeti.

V 30. letih so neme filme izpodrinili filmi z zvočnim zapisom. Prej je vsak kinematograf zaposloval orkester, ki je skrbel za glasbeno spremljavo filmov, zdaj pa so bili glasbeniki nenadoma na cesti. Povsem mogoče je, da je poklicnim izvajalcem najbolj škodila prav ta tehnologija. Njihovi sindikati so zahtevali zajamčen dohodek in podali različne predloge.

V 40. letih se je filmska industrija pritoževala, da bo televizija pomenila smrt filmov, saj ji je dobiček v petih letih upadel s 120 na 31 milijonov. Takrat je nastala znamenita izjava: “Kdo bo sploh plačal za ogled filma, če ga lahko vidi doma zastonj?”

V 50. letih se je filmska industrija glasno pritoževala zaradi kabelske televizije. Tokrat nad tem, kako nepravično je, da morajo brezplačne vsebine tekmovati s plačljivimi.

Leta 1972 je industrija avtorskih pravic poskušala prepovedati fotokopirni stroj. Za to so poskrbeli založniki knjig, izdajatelji revij in njim podobni. “Ne zdi se daleč dan, ko nobenemu ne bo treba kupiti knjige.”

Ko se je v 70. letih rodil kasetni trak, je industrija avtorskih pravic bolj kot kdajkoli prej razglašala svoje pravice. Plakati, ki so opozarjali, da “domače snemanje kaset ubija glasbo”, so bili izobešeni povsod. Znan je odgovor skupine Dead Kennedys, ki je sporočilo subtilno spremenila, tako da je dodala “… dobičke industrije” in “To stran [traku] smo pustili prazno, zato da lahko pomagate.”

V 70. letih je prišlo še do ene pomembne spremembe: didžeji in zvočniki so vse bolj nadomeščali živo plesno glasbo. Sindikati in industrija avtorskih pravic so ponoreli in predlagali “disko pristojbino”, ki bi jo plačeval vsak lokal, ki bi vrtel (posneto) disko glasbo. Med glasbene izvajalce pa bi jo pobirale in razdelile zasebne ustanove, pooblaščene s strani države. Danes tak ukrep izzove krohot, ki zamre takoj, ko ugotovimo, da je bila disko pristojbina uresničena in še vedno obstaja.

Posebno poglavje zaslužijo 80. leta, ko so se pojavili videorekorderji. Znamenita izjava industrije avtorskih pravic, za katero je zaslužen vrhovni predstavnik filmskega lobija Jack Valenti, se je zapisala v zgodovino. Med pričanjem pred ameriškim kongresom je dejal: “Videorekorder za ameriške filmske producente in javnost pomeni to, kar Bostonski davitelj pomeni za žensko, ki je sama doma.” Vseeno velja opomniti, da se je s tako imenovanim primerom Betamax ukvarjalo celo vrhovno sodišče in da je videorekorder za las ušel umoru s strani industrije avtorskih pravic. Odvetniška ekipa Betamaxa je zmagala s petimi glasovi proti štirim.

V 80. letih je prišlo tudi do popolnega poloma digitalnega avdiotraku (DAT). Zasluge gredo v precejšni meri industriji avtorskih pravic, ki ji je bilo dovoljeno uveljaviti svojo politiko. Čeprav je DAT tehnično prekašal navadno analogno kaseto, je bilo kopiranje glasbe namenoma tako neuporabno, da so ga potrošniki takoj zavrnili. Gre za primer tehnologije, ki jo je industrija avtorskih pravic uspešno zatrla, čeprav dvomim, da namenoma. So pač uveljavili svoje želje o tem, kako naj stvar deluje, da ne ogrozi obstoječega stanja.

Leta 1994 je inštitut Fraunhofer predstavil prototip digitalnega kodiranja, ki je pozneje povzročilo revolucijo digitalne glasbe. Omogočal je zvok CD-kakovosti in zasedal le desetino prostora, kar je bilo zelo koristno v času, ko so bili tipični trdi diski omejeni na nekaj gigabajtov. Uradno se je imenoval MPEG-1 Audio Layer III, v vsakdanjem besednjaku pa se je kmalu prijelo skrajšano ime MP3. Industrija avtorskih pravic je spet grmela in tehnologijo označila za nekaj, kar naj bi se uporabljalo le v kriminalne namene. Prvi uspešni MP3-predvajalnik Diamond Rio je nastal leta 1998 in bil opremljen z 32 megabajti spomina. Kljub dobri prodaji je industrija avtorskih pravic proizvajalca Diamond Multimedia s tožbo uničila. Čeprav je bila tožba zavržena, si podjetje ni opomoglo od bremena obrambe. Predstavniki monopolov so agresivno poskušali doseči prepoved MP3-predvajalnikov, a izgubili.

Ob koncu stoletja so predstavniki industrije v ZDA poskrbeli za sprejetje novega zakona, imenovanega Digital Millennium Copyright Act. Njegov namen je bil uničiti spletne in družbene medije z uvedbo posredniške odgovornosti, kar bi novo tehnologijo družbenih omrežij ubilo, še preden bi sploh shodila. Tehnološka panoga je vložila veliko truda, da se je izognila katastrofi. Predlagala je tako imenovane “varne pristane”, ki telekomunikacijska podjetja ščitijo pred odgovornostjo, pod pogojem da svobodo govora končnih uporabnikov na ukaz vržejo volkovom. Spletni in družbeni mediji so napadu industrije avtorskih pravic komaj ubežali ter so še vedno znatno okrnjeni in upočasnjeni diovan hct generic.

Takoj po prelomu stoletja je bila uporaba digitalnih videorekorderjev označena za “krajo”, ker je omogočala preskakovanje oglasov (kot da prej nihče ni počel tega).

Leta 2003 je industrija avtorskih pravic poskušala pristaviti lonček pri nastajanju televizije visoke ločljivosti (HDTV). Predlagala je tako imenovane “predvajalne oznake”, s čimer bi prepovedali proizvodnjo naprav, ki bi kopirale tako označene filme. Ameriška agencija za komunikacije (FCC) je predlog na presenečenje vseh sprejela, a jo je ustavila nevihta s sodišč, ki so razsodila, da je agencija močno presegla svoje pristojnosti.

Nazadnje je leta 2006 industrija vložila tožbo (in pogorela) proti digitalnim videorekorderjem, temelječih na oblaku. Kot vse ostalo, je skušala tudi te prepovedati.

Za nami je torej stoletje prevar, ki razkriva notranjo kulturo industrije avtorskih pravic. Naučila se je, da lahko vsakič, ko se pojavi nekaj novega, kriči in cepeta kot razvajen pobalin, pa bo od zakonodajalcev praktično vedno iztržila davkoplačevalski denar ali omejila konkurenčno panogo. In vsakič ko ji uspe, se njena samopašnost še okrepi.

Skrajni čas je že, da se industriji avtorskih pravic odvzame plemiške privilegije in vso žepnino, ki jo dobiva od države, da se jo brcne iz udobnega fotelja, da si najde preklemano službo in se nauči tekmovati na svobodnem in poštenem trgu.


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.

Vsebine povezane z isto programsko točko

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Janez Avtor in njegova pravica

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Kopiranje ni kraja

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Monopol nad avtorskimi pravicami nasproti pogodbenim pravicam