Bodo za spremembe stanovanjske politike res potrebne smrtne žrtve?
Stanovanjski fond je star in potreben prenove. V sedemdesetih je bilo zgrajenega 21 % vsega stanovanjskega fonda v Sloveniji. Veliko pa je stavb, zgrajenih pred letom 1963, ko so zaradi potresa v Skopju – 6. magnitude po Richterjevi lestvici (slično današnjemu v Petrinji), v katerem je bilo 1070 smrtnih žrtev – v Jugoslaviji prvič stopili v veljavo predpisi o protipotresni gradnji.[1]
Velik napredek k zagotavljanju varnosti so pomenili tudi predpisi, ki so začeli veljati leta 1981, še toliko bolj pa sodobni standardi Evrokod, ki pa so obvezni šele od leta 2008, kar pomeni, da je veliko stavb zaradi starosti pri nas potresno ogroženih in predstavljajo tudi življensko nevarnost.
Nekatere od teh bi se dalo sicer zavarovati z naknadnimi posegi, a za določene bi bilo najbolje, da se jih poruši in zgradi na novo, med njimi tudi 15 ljubljanskih stolpnic in 14 šol. Tako pri šolah, katerih lastnik je tako ali tako država, kot pri stolpnicah je nujno urejanje problematike z državno pomočjo, saj od stanovalcev ne gre pričakovati, da bodo na lastno pest zmožni financirati gradnjo nadomestne stavbe.[2]
Kakorkoli pa to ne bi smela biti nikakršna težava, saj je vsakršna investicija neznatna napram ceni smrtnih žrtev.
Veliko priložnost za postopno sistemsko urejanje problematike potresne odpornosti obstoječih stavb zamujamo v primeru energetskih sanacij, ko bi bil čas za hkratno potresno sanacijo najprimernejši. Kljub večletnim pozivom stroke te enkratne priložnosti ne izkoriščamo. Prek Eko sklada celo brez zadržka nekritično subvencioniramo energetsko sanacijo vseh objektov, tudi potresno nevarnih. S tem ti dobijo novo podobo, ki ljudem daje lažen občutek varnosti, v resnici pa se s tem skrije vse konstrukcijske napake in razpoke, ki bi sicer lahko opozarjale na konstrukcijsko neprimernost. Ob tem se motivacija za potresno sanacijo za daljše obdobje precej zmanjša, saj bi bilo pri potresni sanaciji treba novo fasado uničiti in jo potem ponovno narediti.[3]
Poleg potresne ogroženosti kar 20.6 % vseh gospodinjstev v Sloveniji živi v stanovanju, ki ima vsaj eno od naslednjih pomanjkljivosti: puščajoča streha; vlažne stene, temelji ali tla; trhli okenski okvirji ali trhla tla. Po tej statistiki Slovenija zaseda nečastno četrto mesto v EU.[4] Poleg težav z že obstoječimi stanovanji, pa jih imamo še kar 10.000 premalo.[5]
V Ustavi je zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Prosti trg glede na situacijo, v kateri smo se znašli, očitno ne more biti edini način zadovoljevanja stanovanjskih potreb prebivalstva. Slovenija potrebuje celovit sistem stanovanjske oskrbe, ki bo enakovredno obravnaval samograditeljstvo, tržno ponudbo stanovanj, oskrbo s strani javnega sektorja in oskrbo v javno-zasebnem partnerstvu. Obenem mora sistem stanovanjske oskrbe zagotoviti ustrezne mehanizme financiranja, ki bodo vključevali vse akterje: občine, državo, podjetja in gospodinjstva.[6]
Učinkovit odgovor na stanovanjsko problematiko je sicer moč najti tudi v davku na nepremičnine in stanovanjskih zadrugah: prt.si/stanreforma