Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Impotenca, laži in videosprenevedanja

10. april, 2013 (nazadnje posodobljeno: 7. maj, 2018)
Objavljeno v kategoriji: Razno

BIZGEČEV MANIFEST

NOČEM VEČ:

1. LAŽI, SPRENEVEDANJA, ZAVAJANJA IN AROGANCE NAŠIH OBLASTNIKOV.
2. UNIČEVANJA IN ZAPRAVLJANJA NAŠIH NARAVNIH IN DRUŽBENIH POTENCIALOV.
3. POLITIKE, KI JI JE VSEENO ZA LASTNO LJUDSTVO.
4. TAJKUNSKO-POLITIČNIH NAVEZ, KI NEKAZNOVANO PLENIJO IN UNIČUJEJO NARODNO BOGASTVO.
5. RAZGRAJEVANJA PRAVNE IN SOCIALNE DRŽAVE.

ZATO ZAHTEVAM:

1. PARTICIPACIJO DRŽAVLJANOV PRI SPREJEMANJU POLITIČNIH ODLOČITEV SKOZI
ELEKTRONSKO NEPOSREDNO DEMOKRACIJO.
2. POLITIKO, KI BO ZNALA SKUPAJ Z DRŽAVLJANI USTVARITI SKUPNO RAZVOJNO
VIZIJO SLOVENIJE, KI BO UPOŠTEVALA NAŠE POTENCIALE.
3. POLITIKO, KI BO SLUŽILA DRŽAVLJANOM IN NE SAMO LASTNIM INTERESOM.
4. SPOŠTOVANJE PRAVNE DRŽAVE IN ENAKOST PRED ZAKONOM.
5. OHRANITEV SOCIALNE DRŽAVE IN PRAVICO DO ČLOVEKA VREDNEGA ŽIVLJENJA.

Impotenca, laži in videosprenevedanja

Vsaka pametna vlada, ki razume svojo vlogo, ve tudi, da je ena od njenih glavnih nalog v času kapitalizma iskanje ravnotežja med pohlepom kapitala na eni strani in potrebami delavcev in državljanov na drugi strani. Z drugimi besedami je vlada tista, ki mora kot arbiter poseči v socialni dialog med delodajalci in delojemalci in poskrbeti, da sklenejo dogovor, ki je sprejemljiv za obe oziroma vse tri strani.

Če je v devetdesetih ta dialog še nekako deloval, pa je zgodba zadnjih treh vlad popolnoma drugačna. Spremembe se pripravljajo na hitro, v tajnosti, skoraj v konspiraciji, brez prave participacije socialnih partnerjev. Vlade so sicer sprejemale pobude, vendar so jih upoštevale po lastni presoji in brez pravega dialoga. Dialog v tem primeru pomeni vztrajanje pri dialogu do sklenitve kompromisa, ki je sprejemljiv za vse strani, čeprav vse tri to naredijo s stisnjenimi zobmi, ne pa samo pro formalno pobiranje predlogov, ki jih potem vlada zmeče v koš.

Kar me preseneča, je dejstvo, da se politika zadnjih desetih let iz teh zgodb ni naučila ničesar. Že tretji mandat vse izsiljene rešitve na koncu padejo na referendumih. Le zakaj je tako? Recept za polomijo je preprost.

Scenarij gre takole:

Vlada se spomni, da bo nekaj naredila, recimo pokojninsko reformo click here for more info. In se tega loti tako, da začne najprej zganjati paniko in biti plat zvona.

Potem sledi predlog zakona, ki ga že kar izgotovljenega potegnejo iz rokava in ker je vedno vse nujno (Le zakaj že? Ker se vlade problemov lotevajo prepozno, morda?), je socialni dialog vedno skrajšan na minimalni čas, ki ne zadostuje za pravo usklajevanje. In potem predlog brez resne javne razprave roma v parlament. In ker je parlament postal navaden glasovalni stroj, tudi tam ni več prave razprave. Zadeve se sprejemajo po avtomatizmu skozi sito in rešeto brez pravega rešetanja. Rezultat so seveda slabe, nekorektne in pogosto celo krivične rešitve problemov,

Sledi seveda reakcija socialnih partnerjev, ki začnejo groziti z referendumom ter v naslednjem koraku seveda takoj začnejo zbirati podpise za referendum.

Vlada se v taki situaciji vedno odzove užaljeno (saj smo naredili najboljše, kar se je dalo, kaj bi še radi?) in potem začne preko medijev groziti s črnimi scenariji tipa do konca leta bo zmanjkalo denarja, poslabšale se nam bodo bonitetne ocene, postali bomo nekonkurenčni, Bruselj nas gleda in tako naprej. In gledaš na ekranu zariple obraze ministrov, ki jim ni jasno, zakaj ljudje ne podpirajo njihovih »briljantnih« rešitev. V zadnji fazi ponavadi začnejo groziti z vpletanjem ustavnega sodišča, ki naj bi preverjal zakonitost referendumske pobude.

Na koncu se referendum zgodi in vladni predlog na referndumu pade.

In nato naslednja vlada ponovi vajo!

To se je recimo zgodilo zadnjim trem ministrom za delo. Drobniču so zadeve padle že v parlamentu oziroma so v parlamentu njegov zakon spremenili tako, da je v bistvu na koncu bil sprejet kompromis, ki bi ga lahko na pogajanjih s študenti dosegel že Drobnič sam, če ne bi preprosto podcenjeval svojih sogovornikov. A takrat so v parlamentu bili še zmožni treznega premisleka in so poslanci še kazali sposobnost razmišljanja z lastno glavo, ne pa le dvigovali roke po partijskih direktivah. Njegov naslednik Svetlik ga je po tej plati še prekašal, saj so mu vsi zakoni, ki jih je skušal na silo spraviti v veljavo, padli na referendumih, celo taki, ki jih je relativna večina volivcev na začetku bila pripravljena podpreti. Podobna zgodba se dogaja sedaj ministru Vizjaku, ki je morda pokazal še največ razumevanja za dialog, a ga tudi on ni »utegnil« speljati do kraja. Rezultat je predvidljiv. Sindikati zbirajo podpise za referendum, vlada grozi z ustavno presojo in katastrofalnimi posledicami za proračunske porabnike, pri čemer prednjačita premier in minister za finance. Seveda, vsega so krivi tisti, ki jih je vlada odrinila od dialoga in pri sprejemanju rešitev niso mogli enakopravno sodelovati. Kot da smo državljani ovce, ki nam ne ostane drugega, kot da se strinjamo z vsem, kar naredi politika, saj oni edini vedo, kaj je dobro za nas.

Nesposobnost za dialog, netransparentnost pri pripravljanju sprememb zakonodaje in sprejemanje zakonov po skrajšanih postopkih samo potrjujejo zgoraj zapisano. In med zadnjimi tremi vladami (dve desni, ena leva) ni bilo pri tem nobene razlike. In taki so bili seveda tudi rezultati. Če bi si recimo minister Drobnič takrat za pogajanja vzel nekaj mesecev več, ali pa za njim minister Svetlik, bi bile zadeve že zdavnaj pod streho in bi kljub krizi bili sedaj osredotočeni na druge pomembne zadeve, ne pa da se že tri vlade ukvarjajo z istimi problemi.

Švedi in Poljaki so v času konjukture dosegli nacionalni socialni konsenz, ki se je kasneje izkazal kot ključ za uspešno upiranje krizi. Naša politika se ne zna zmeniti z ljudmi niti takrat, ko je očitno, da potrebujemo dolgoročni konsenz, saj nikomur ni do tega, da ima vsaka vlada na tapeti ene in iste teme s podobnimi in enako izsiljenimi rešitvami, ki potem veselo padajo na referendumih. Kdor ima jajca in pamet, se pogaja do konca in vztrajno išče rešitve. Impotentna politika pa se skriva za ad hoc rešitvami, ki so nedodelane, pogosto sporne ali celo v navzkrižju z ustavo, in seveda neusklajene s socialnimi partnerji. Vmes pa dežela tone v kaos, socialna razmerja se rušijo, ruinirata se šolstvo in zdravstvo. Edino, kar lahko uspešno raste pod tako politiko, so brezposelnost, brezup in splošno nezaupanje v politiko.

Kar ta država ta hip potrebuje bolj kot vsako reformo, je politika, ki bo delala transparentno, vodila dialog, dokler ne pride do konsenza z vsemi socialnimi partnerji, in seveda iskala rešitve, ki bodo uravnotežene in dolgoročno naravnane.

Politične stranke, ki so sedaj v parlamentu, so se vse do zadnje diskreditirale. Čas je, da ljudstvo začne razmišljati o tem, kakšno politiko hoče in začne podpirati nove ideje in nove programe, ki jih sedanja okostenela, skorumpirana in vase zagledana politika ni sposobna niti misliti, kaj šele izpeljati. Če gre državi slabo, je skrajni čas, da ljudstvo odstavi sedanjo politiko (tu brez izjeme mislim tako parlamentarno pozicijo kot tudi opozicijo). Ne pa da dopuščamo, da ta politika iz nas brije norca in nas tišči v socialno bedo!
Moje skromno mnenje: ljudstvo naj pazi, koga voli, ostalo je demagogija.

Bizgec


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.