Beletrinina tajkunizacija knjige
Svet Javne agencije za knjigo (JAK) kljub pritiskom Beletrine ni želel razrešiti direktorice JAKa Renate Zamida, a je bil nato po menjavi članov sveta JAK vladi vendarle podan predlog njene razrešitve.[1]
Po poročanju večih medijev naj bi za razrešitev direktorice in svetnikov intenzivno lobiral Mitja Čander, direktor Beletrine.[2] Čander je bil kljub več kot očitnemu konfliktu interesov imenovan v svet JAK, saj je prav Beletrina največji prejemnik sredstev JAK-a.[3]
Zavod Beletrina je šolski primer pretakanja javnega denarja v zasebne žepe, saj gre za založbo, ustanovljeno in skupno 14 let financirano s študentskim denarjem.[4] Nato je pred šestimi leti ŠOU prenesel ustanoviteljstvo na devet družbenikov.[5]
Ti so pričeli s postopnim prevzemanjem in rušenjem drugih javnih kulturnih ustanov; med drugim so leta 2016 zrušili statut Združenja avtorjev Slovenije in ga popolnoma ohromili. Že takrat je kazalo, da imajo za cilj tudi podreditev JAK.[6]
Da gre pri Beletrininem vmešavanju v delovanje drugih kulturnih institucij in pritiskih na Ministrstvo za kulturo izključno za zasebni interes na škodo javnega interesa, lepo kaže primer e-knjige;
Podatki, ki smo jih pridobili, kažejo, da 59 javnih knjižnic na letni ravni porabi 145.600 evrov zgolj za uporabnino Beletrinine storitve Biblos. Poleg plačila dostopa do portala Biblos morajo knjižnice za izposojo posameznih e-knjig plačevati še licenčnino. Tako vsaka izposoja e-knjige knjižnico nekaj stane, licenčnino pa je potrebno vsakih 50-70 izposoj obnoviti. Zaradi tega knjižnice tudi močno omejujejo največje možno št. naenkrat izposojenih knjig, kar vodi do absurdne situacije, da si lahko izposodimo manj digitalnih kot pa fizičnih knjig.
Višina licenčnine je odvisna od nakupne cene e-knjige, ki jo Beletrina zato seveda postavlja ob bok cenam fizičnih knjig.
Poleg tega vsaka izposoja knjižnico stane dodatnih 0,18 €, ki jih plača za storitev “zaščite” e-knjig. Ta uporabniku preprečuje, da bi si jo naložil na več naprav ali pa pretvarjal formate, kar močno krni kakovost izposoje in izposojo omejuje le na naprave, ki podpirajo biblosov format. Z vsem skupaj tako ena izposoja e-knjige knjižnico stane v povprečju nekje 0.60 €.
E-knjige so tako kljub dejstvu, da jih ni potrebno tiskati našim knjižnicam, na voljo po višji ceni od tiskanih knjig, za uporabnike pa je kakovost storitve občutno slabša. Kljub tej očitni nekonkurenčnosti pa ministrstvo javnim knjižnicam nakupe beletrininih e-knjig pod pretvezo “modernizacije” vsiljuje in jim za to tudi namenja javni denar.
Sredstva za kulturo se na sistemski ravni zmanjšujejo že leta[7], tovrstne zlorabe in pol-privatizacijski projekti, pa položaj kulture še dodatno poslabšujejo. Nedopustni pritiski na ministrstvo in institucije za dodeljevanje razpisnih sredstev točno določenim izbrancem dodatno izčrpavajo javna sredstva in jih pretakajo v žepe zasebnikov na škodo preostale kulture, predvsem umetnikov in javnosti, ki ji je kultura v prvi vrsti namenjena.
Tajkunizacija knjige s strani založnikov bo imela večplastne dolgoročne posledice na družbo, saj siromaši tako kakovost literature kot uporabo elektronskih knjig, ki se jih izkorišča za zaslužke zasebnikov namesto za promocijo pisane besede v digitalni dobi.
Jasno je tudi, da ne sedanji ne predhodni ministri za kulturo interesov svojega resorja ne branijo, temveč ravno obratno, dopuščajo njegov postopen razkroj.