Ali v Sloveniji sploh še imamo ministrstvo za izobraževanje?

Učni zaostanek šolajočih zaradi epidemije je ogromen, gibalna sposobnost otrok pada, neprestano se povečuje število stisk med mladimi …[1]

Glavna prioriteta MIZŠ bi trenutno morala biti narediti vse, da bo pouk jeseni pod enakimi pogoji za vse potekal kakovostno in varno. S trenutnim (ne)delom ministrstvo skoraj že najavlja tretjo popolno odpoved celotnega resorja.

Od šol in univerz bi pričakovali intenzivno nameščanje prezračevalnih sistemov in izvajanje drugih ukrepov, s katerimi bi šolajoče (in njihove družine) ščitili pred širjenjem okužb ne le koronavirusa, temveč tudi vseh ostalih nalezljivih bolezni, ki vsako leto ustvarijo veliko zdravstveno in gospodarsko škodo.[2] Tovrstni ukrepi niso poceni, večina izobraževalnih ustanov jih ni zmožna financirati sama, zato bi jim sredstva moralo priskrbeti ravno ministrstvo, ki tega ni storilo.

Ravnatelji ob enem še opozarjajo, da od MIZŠ niso prejeli nikakršnih posebnih navodil, kako septembra odpreti šole, posredovana navodila se namreč ne razlikujejo od tistih v letih pred epidemijo.[3] Tako med drugim tudi ni predvidenih nikakršnih prilagoditev sistema ocenjevanja in izvajanja pouka, s katerimi bi lahko vsaj ublažili škodo, ki je med epidemijo nastala.

Odnos ministrstva do šolarjev, njihovih staršev in zaposlenih v šolstvu je že leto in pol poniževalen, saj so ravno oni tisti, ki na koncu nosijo breme vseh ukrepov, ministrstvo pa doslej ni naredilo popolnoma nič, da bi to breme kakorkoli ublažili.

MIZŠ dr. Kustec se je po ministričinem obisku olimpijskih iger v Tokiu tudi tokrat zavilo v popoln molk, skupaj s tamkajšnjimi birokrati tako znova dokazujejo, da ne zmorejo preseči lastne ozkoglednosti in nesposobnosti.


  1. https://prt.si/kustec ↩︎

  2. https://prt.si/ventilacijacovid ↩︎

  3. https://prt.si/zaprsol ↩︎